Denisa Porčiča - Chorchypa sem spoznala v času, ko se je s skupino Kocka prebijal na slovensko hip hop sceno. Z vztrajnostjo, ki je njegova največja vrlina, mu je uspelo. Nekaj let kasneje je postal prvi amaterski igralec kickboksa, ki se je udeležil profesionalne tekme. In čeprav je bil pošteno tepen, ga to ni ustavilo ... ravno nasprotno.

Z voljo in trmo, s trdim delom in brez trenerja je v desetih letih postal tehnično najbolj dovršen borec pri nas. V oddaji Zvezde plešejo pa se plesnih korakov ne uči sam. Pri tem mu pomaga Martina Plohl, ki je plesu predana že enaindvajset let. Že v prvem tednu sta postala ljubljenca občinstva, ki ju spremlja in spodbuja tudi preko družbenih omrežij. Kemija med njima je tako očitna, da so se že pojavila ugibanja, ali nista morda par.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako bo talentka Kira skočila iz nevidnega oklepa treme?

Kirina največja ovira je trema, ki je tako velika zlasti zaradi odgovornosti, ki jo čuti. Kakšne stiske doživlja in kako si bo pomagala?

Denis, predstavljeni ste bili kot prvi zvezdniški tekmovalec v Zvezdah plešejo. Kako so vas prepričali za sodelovanje v oddaji?
Denis: Najprej sem rekel ne. Potem pa sem malo razmišljal in ugotovil, da je lahko to samo nekaj dobrega. Da grem iz cone udobja. Ker se zadnje čase veliko ukvarjam z duhovnostjo, s samim sabo, mi to predstavlja neke vrste osebnostno rast. Odločil sem se preizkusiti in potem mi je postalo všeč. Še posebej, ker določene stvari res hitro dojemam. Največ me je naučila Martina. Dala mi je več trdnosti. Jaz sem namreč do svojih borcev na treningih preveč mehek in popustljiv. Martina pa me je naučila, da je treba biti bolj strog.

Martina, kakšen je bil vaš prvi vtis o Denisu?

Martina: Iskreno povedano, ko sem izvedela, da bom plesala z njim, me je skoraj zadela kap. (smeh) Pomislila sem, da sem dobila najbolj trdega in negibljivega plesalca z največjimi mišicami. Potem pa sem se raje osredotočila na njegove prednosti, ne slabosti. Ugotovila sem, da je zelo »raztegljiv«, kar ni isto kot gibljiv. Gibljivosti nima, zato sva morala to natrenirati, ima pa mehkobo in občutek v rokah ter zelo kompaktno in močno telo, kar je pri plesalcih zelo pomembno. Zna se premikati po prostoru in ima ogromno kondicije.

Kaj pa trema, Denis, je prisotna, ko pridete pred kamere in publiko?
Denis: Seveda, trema je, mora biti, če je ni, je nekaj narobe in zagotovo se kaj zalomi. Kot na primer pri jivu, kjer nisem imel nobene treme, ko pa sem stopil na oder, sem pozabil celotno koreografijo. Potem sem se nekako ujel, ampak mislim, da je bil to eden mojih najslabših plesov.
Martina: Ne, se ne strinjam. Gledam z vidika napredka in za moje pojme noben tvoj ples ni bil zares slab. Najmanj plesa si pokazal pri prvem plesu, ča-ča-čaju, kjer je bilo več gibov iz kickboksa, ki so nama jih očitali. Ampak moja ideja je bila, da predstavim Denisa in njegovo zgodbo, ne pa, da ga takoj postavim v vlogo plesalca, ker to ni.

Kako pa ste se navadili na plesne čevlje?

Martina: Od vseh zvezd je imel prav Denis najmanj težav s plesnimi čevlji. Nisem mogla verjeti, ko jih je obul in je normalno plesal. Kako je to mogoče, ko pa je sicer ves čas bos? Niti peta ga ni motila. Ne vem, kaj dela doma, ko je sam – verjetno je kdaj obul mamine čevlje ... (smeh)
Denis: Moja mama zelo rada pleše, jaz pa nisem nikoli. Imam pa zelo mehke gležnje …
Martina: Ostali imajo težave, ker je treba pri plesu uporabljati notranji rob stopala, on pa je to naredil kar sam. Vidiš, rodil si se s plesnimi stopali in telesom borca. (smeh)

Denis, kateri ples vam je bil do zdaj najljubši?
Denis: Paso doble in rumba, ker izražata moj karakter. Paso doble je odločen in strasten, rumba pa mehka in čustvena. Podobno kot pri borilnih veščinah.

Glede na kemijo, ki je med vama, kar težko verjamem, da še ni preskočila iskrica.

Denis: V bistvu je preskočila iskrica … (smeh)
Martina: Tudi jaz mislim, da je.
Denis: Takoj sva se ujela. Deliva si zgodbe, izkušnje, znava se zabavati …
Martina: V resnici sva si podobna, čeprav sva iz različnih svetov.
Denis: In oba sva popolnoma osredotočena na to, kar delava. Prej je bilo vsaj pri meni tako, da ko sem bil s kakšno punco, sem popolnoma pozabil nase. In sta šli mimo dve leti, ko nisem zase naredil ničesar. Zdaj pa tega ni, ker sva oba osredotočena na isti cilj.
Martina: Zelo se razumeva, kar se je opazilo in začutilo že na prvih treningih, zato je marsikdo takoj pomislil, da sva že zaljubljena. Ampak pri plesu je tako, da če ni kemije med plesalcema, je zelo težko predstaviti neko lepo zgodbo. Meni pa so resnična čustva najpomembnejša. Že po najinih prvih treningih sem spoznala, da mi je bil poslan z nekim razlogom …

Preberite tudi: Iztok odkrito o obrazu POP TV-ja: Zelo težko jo je sezuti. Kliknite tukaj!