Po vrnitvi s potovanja po Indiji, ki ga je združila z ajurvedskimi tretmaji, je polno zasedena s predstavo Priznam, snemanjem Štorije, produkcijo filmov in skrbjo za osemletnega sina Leva. Baterije si polni v domu na robu Ljubljanskega barja, kamor so se preselili lansko jesen.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

»Nikoli si ne bi mislila, da bom vzljubila življenje na vasi, saj sem odraščala v stanovanju v Celju, nato deset let živela v Beogradu in še pol leta v Berlinu. Ko mi je mož predlagal, da bi stanovanje na Gornjem trgu, ki je postalo premajhno, zamenjali za hišo v naravi, sem bila precej skeptična. Kljub temu sem ga podprla, in to je bila ena najboljših odločitev mojega življenja,« razlaga Aleksandra Balmazović, ki se zdaj zbuja v naravi. Prvič v življenju ima tudi svoj košček zemlje, na katerem prideluje svojo zelenjavo. »Čeprav sem že več kot dvajset let vegetarijanka, zdaj še spoštljiveje gledam na hrano,« razlaga, zelo zadovoljna, da je življenje v naravi navdušilo tudi Leva. »Hitro je osvojil nov prostor, kjer ni več treba paziti na vsak njegov korak. Prej je bilo odpravljanje z otrokom ven pravi podvig, tukaj pa Lev zares uživa. Moj kolega Pavle Ravnohrib je imel prav, ko mi je rekel, da ne bom hotela več nazaj v mesto, ko se bom enkrat navadila na življenje v hiši in naravi. Pot do naše hiše je bila precej stresna, vendar je moj mož vse odlično obvladal. Nekateri pari se v tako stresnih okoliščinah ločijo, midva pa sva gradnjo dobro prestala. V novem domu smo tudi zelo družabni, čeprav se mi je sprva zdelo, da nas tako daleč ne bo nihče obiskal. Toda takoj, ko se dovolj segreje, se začnemo družiti na terasi in se tega zlepa ne naveličamo,« pravi.

Podedovane vrednote prenaša naprej
Aleksandra je tako kot na svojo kariero ponosna na sina. »Jaz imam še vedno tremo, on pa je ne pozna. Igra flavto in tudi na nastopih, če se zmoti, mirno igra naprej,« je ponosna. Lev je rasel z gledališčem. Od malega ga je vodila s seboj in takšno življenje se mu zdi nekaj povsem vsakdanjega. »Le ko je bil še čisto majhen in je bil v varstvu pri moji mami, je jokal, ko me je videl na televiziji, ker je mislil, da so me mučili, ko so me tlačili v sprejemnik. Sicer pa je že igral v filmu Andreja Košaka,« ga pohvali. Spodbuja ga na vsakem koraku, uči ga razmišljati s svojo glavo in predvsem tega, da zna ločiti, kaj je prav in kaj narobe, ne da mu samo ukazuje. Podobne vzgoje je bila deležna tudi sama, in to se zdaj poleg ljubezni trudi dati naprej. Lev, ki ima kraljevsko ime, mamo sem ter tja sprašuje tudi o njenem delu, še več pa jo ljudje, ki jo videvajo v gledališču ali na televiziji. »Štorija je krasna. Zdi se mi fino, da imamo v Sloveniji takšne projekte, saj tako igralci ohranjamo kondicijo pred kamerami. Pri nanizankah, ki so časovno omejene, je treba iskati hitre in dobre rešitve zunaj okvira. Za lik Tatjane, ki bi lahko padel v stereotip hladnosti in karierizma, sem poskušala najti in narediti opravičilo, zakaj je takšna. Odzivi ljudi so dobri. Nekateri me ustavljajo na cesti in sprašujejo, kako trojčki. Malo zmedena jim odgovorim, da imam samo enega otroka, šele nato se spomnim, da mislijo na serijo.« Podobno se ji je dogajalo pri filmu Sivi kamion rdeče barve. Ljudje so ji čestitali in jo spraševali, kje se je naučila tako pristno in prepričljivo preklinjati. Prepričati ljudi je odlika najboljših igralcev, in Aleksandra je ena izmed njih.