Zaradi te 'obletnice' jo malo stiska pri srcu, a bo preživela, ker je zelo racionalna oseba, ki ve, kaj hoče, in ve, kako to doseči. A je pri tem zelo prijazna, zelo mila. Je tekačica na dolge proge, tako pri delu kot v zasebnem življenju, pravi. Že pri dogovarjanju za intervju sva se zmenili, da o njeni morebitni ločitvi ne bova rekli prav nobene. In nisva. Name je napravila zelo močan vtis.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kdo je Justin Baldoni, ki ga obtožujejo spolnega nadlegovanja?

Blake Lively je v petek vložila tožbo proti svojemu soigralcu in režiserju filma Konča se z nama Justinu Baldoniju. Razlog domnevno spolno nadlegovanje.

Na Kanalu A ste kar takoj postali voditeljica, brez predhodnega 'uvajanja' v novinarstvu, poročanju s terena, na primer?
Res je, takoj so me dali za voditeljico, v paru z Urošem Slakom sem sicer imela zelo stransko vlogo, a sem se učila in opazovala, kako se ustvarja oddaja. Uroš je vodil glavni del oddaje, jaz pa novičke, ki so bile vmes. Od Uroša se je vedno pričakovalo zelo veliko, meni pa so dopuščali, da sem zraven njega razvijala sebe. In to sem vedno zelo cenila.

Potem pa ste sčasoma postali samostojni?
Da, Uroš je potem odšel in sem ostala sama. V tistem času smo bili trije voditelji, Grega Trebušak, Urša Levičar in jaz.
Na začetku so vam očitali, da ste preveč lepi, da bi bili zraven tudi pametni. In premladi, seveda. A že od začetka ste bili dokaj suvereni, niste se kaj dosti motili …

Lepota je relativna, mislim, da so mi bolj očitali mladost in zaradi tega nekredibilnost. Niso mi verjeli. Stara sem bila 22 let in za informativno oddajo je to res malo. Na neki način so me ti očitki boleli, po drugi strani pa sem vedela, da bom svoje kvalitete lahko dokazala le s časom. Sem tekač na dolge proge, če sem se lotila voditeljstva, ne bom muha enodnevnica. Nisem prišla zaradi želje biti znana, delati na televiziji, ampak sem delala s srcem. In če delaš rad, potem delaš dobro. Glede tega, da sem pametna, pa se mi ni bilo treba zagovarjati. Ker sem študirala laboratorijsko biomedicino, jim je bilo to zanimivo slišati. Čeprav obstajajo veliko težji študiji, kot je bil moj. In potem so počasi pozabili na to, da sem mlada in lepa, ker sem toliko časa vztrajala. (smeh)

Res ste vztrajni. Ste tudi v zasebnem življenju tekač na dolge proge?
Sem. S to izjemo, da ne tečem. (smeh)

Potem pa prej niste našli ravno najboljše metafore.
Nanašala sem se na to, da mi stvari, ki se jih v življenju lotim, prijajo kar dalj časa. In nisem človek, ki bi hitro vrgel puško v koruzo. Sem premišljen človek.

Kje pa sicer prehodite te dolge proge, če ne tečete?

Rada imam sprehode, izlete, hribe …

Dolge deset kilometrov?
Če je treba, tudi. Mi je fino. A nisem dobro kondicijsko pripravljena, nisem ravno za na Triglav. Rada grem na Golte, ko na vrhu hodiš tako rekoč po ravnem.

Kaj je študij laboratorijske biomedicine?
Ta študij je na farmaciji.

Zakaj ste se odločili zanj?
Ker sem mislila, da bom to počela.

Kaj pa počne človek s to izobrazbo? Zbada miši in podgane z injekcijami?
Ne. Res pa mi je bilo všeč špikanje ljudi z iglami.

Potem bi morali postati zdravnica!
Ja, res, ampak ni se mi ljubilo toliko časa študirati, da bi lahko postala zdravnica. In špikala ljudi.

Če pa ste tekač na dolge proge?
V resnici nisem imela teh želja, že v osnovni šoli sem vedela, da bom laborantka, in sem šla v srednjo šolo za laboratorijskega tehnika. Nobenih gimnazij, ker jaz sem že vedela, kaj bom. (odločno potrka po mizi) To je bilo to. To je bil moj fokus. Tako bo in konec. Faks je bil logičen korak naprej, a vmes sem šla še na radio, z radia pa na televizijo. Še v mojih prvih intervjujih sem razlagala, kako bom čez čas šla v laboratorij, da je na televiziji fino, ampak da se čez deset let še vedno vidim v laboratoriju. Zdaj pa se približujem tem desetim letom in nisem več tako prepričana. (smeh)

Aha, deset let se izteka … Kaj pa se je vmes zgodilo?
Vse to me še vedno zelo privlači, a takšne smeri ne moreš pustiti za nekaj let in se potem vrniti. Vmes so se zadeve spremenile, razvile, ne bi bila več zelo dobra laborantka. Me pa te teme zelo zanimajo, zavzeto jih spremljam, če imam goste v studiu, se še po oddaji pogovarjam z njimi.

Ste želeli kdaj postati znanstvenica?
Ne, tako visoko nisem nikoli letela.

Se vam zdi, da niste dovolj sposobni?
Zdi se mi, da sem bila vzgojena tako, v povprečno dekle. To je čisto lepo in prav, moji starši so s tem dobro mislili. Ampak res nisem nikoli razmišljala, da bom 'zunajserijski' model, kar znanstveniki gotovo so.

Kako pa so vas vzgojili v povprečno dekle? Oziroma kako bi vas vzgojili v 'zunajserijski' model?
Tako, da bi mi govorili: 'Zate ni mej!' Meni pa so vedno govorili: 'Super si, pridna si!' Zadovoljni so bili s tistim, kar sem dala od sebe, nikoli niso pričakovali še več. Bila sem povprečen otrok in potem tudi najstnica, pridna, ubogljiva, naredila sem tisto, kar sem morala, in nikoli nisem prav izstopala.

Čeprav – mesto voditeljice informativne oddaje, edine informativne oddaje na tej televiziji, je kar izstopajoče.
Ja, ne vem, kaj se je potem zgodilo z menoj. Ko sem šla vprašat na ribniški radio, ali imajo kakšno delo zame, je bila moja mama čisto preč: 'Ojoj, na radio, kaj ti pa ni jasno!' Bila je šokirana, da sem si upala iti na radio. Mene pa je zamikalo in sem šla. Ni si me predstavljala v takšni vlogi. Čeprav mi je pozneje govorila, da sem že kot majhna vsako silvestrovo nastopala pred družino, pripravila točko in vsi so me morali gledati. To je torej videla v meni, a me nikoli ni 'silila', naj grem na kakšno avdicijo. To se mi zdi prav, imeli so pravo mero, zamerila bi sicer jim, če bi me doma pri tem zavirali, a me niso. Tudi zaradi tega me v vseh teh letih položaj voditeljice ni prav nič spremenil.

Mislite, da bi se zaradi tega prevzeli?
Ja.

V 'mladih letih', če sploh lahko tako rečeva, ker ste še vedno rosno mladi, ste bili model, kajne?
Od sedemnajstega leta pa do takrat, ko sem začela voditi oddajo Svet na Kanalu A. Nikoli se nisem videla kot vrhunski model niti nisem imela ambicij iti v tujino, ob študiju sem pa lahko kar dobro zaslužila. Dokler je trajalo, je bilo fino, ko sem začela delati na televiziji, pa nisem ničesar obžalovala, še z veseljem sem nehala.

Ste zdaj kot voditeljica zadovoljni sami s seboj?
Sem. Všeč mi je, da so na Svetu pustili voditeljem in novinarjem, da so to, kar so, da se ne dajemo v neke kalupe resnosti in zategnjenosti. Z Gregorjem sva lahko spontana, sproščena, zabavna – in to mi zelo leži. In če sem lahko v takšni vlogi, da mi ni treba igrati, ampak sem lahko takšna, kakršna sem, se počutim zelo udobno. In če se počutim udobno, sem zadovoljna z rezultati. Saj imam slabe dneve in nisem zadovoljna z vsako oddajo, ampak načelno sem.

Kdo je avtor zabavnih napisov na majicah, ki jih vsak večer menjate in prilagajate vsebini oddaje?
Nekaj idej damo vsi skupaj v uredništvu okrog 12. ure, ko se nam že malo mudi, ker moramo dati majico v tiskarno, in potem nekdo 'ustreli' tisto pravo. Pokličemo tiskarno, povemo, ali je asistent moški ali ženska. In potem te majice podelimo gledalcem, kakšno pa tudi obdržimo zase. (smeh) Želeli smo, da gledalci zaradi te majice ostanejo z nami čisto do konca. In se je prijelo.

Ekipa Sveta vam je všeč, se počutite domače? Imeli ste nekaj burnih trenutkov z Bojanom Travnom in Markom Potrčem.
Ekipa je super. Marko je šel pred mano, pa tudi 'afera' s Travnom znotraj ni bila tako velika kot zunaj, ali pa je jaz nisem doživela tako travmatično. Bojana spoštujem kot urednika, on me je pripeljal, mi dal možnost, dobro sva sodelovala.

Kdo vas je našel, vas je našel on?
Celotna zgodba je dolga. Ko sem delala na radiu v Ribnici, so nas združili z Radiem 1. Zadnji intervju na Radiu Urban v Ribnici je bil z Jožetom Potrebuješem. Ko je Jože izvedel, da bom ostala brez dela, je kar pred menoj po telefonu poklical Branka Čakarmiša in mu povedal zame. Glede na to, da sem takrat prvič videla Jožeta, nekako nisem verjela, da bo kaj iz tega … Potem pa me je res poklical moški s priimkom, ki si ga nisem zapomnila, in mi rekel, da me je Jože pohvalil in naj pridem na pogovor na Pop TV. Ko sem videla, da je to v resnici programski direktor, sem postala čisto živčna. Naredili smo nekaj testnih snemanj in vse ostalo je zgodovina.

Vsega je torej kriv Jože Potrebuješ. Ste se mu kdaj zahvalili?
Sem. (smeh) Ko sva se videla na Pop TV, sem se mu zahvalila, pa se je samo smejal in rekel, da ima pač oko za voditeljice, in pozneje sem izvedela, da je veliko puncam pomagal priti na sceno. Ampak res sem mislila, da 'nabija'. (smeh) Nisem verjela, da bo kaj nastalo iz tega.

Zanimiva zgodba. Vam torej ni žal, da ne opravljate svojega prvotnega poklica?
Včasih malo preletim, kakšne kadre in poklice iščejo za delo, in vidim, da sem imela dobre možnosti, pa se malo sprašujem, kako bi bilo. A tukaj se res dobro počutim, všeč mi je koncept te hiše, Pop TV.

Kakšen pa je ta koncept?
To, da se lahko znotraj hiše razviješ v katero koli smer, ki ti leži. Občutek imam, da če bi se mi kdaj zazdelo in bi rekla, da Svet ni več oddaja, ki bi jo delala, bi skupaj iskali rešitve znotraj hiše. Tu človek lahko dela dolgo, na dolge proge. Hiša ponuja veliko možnosti in te podpira. Lahko se najdeš v različnih področjih.

Začeli ste dokaj visoko, ne 'spodaj', kot čistilka ali natakarica, tako kot v Ameriki, ampak kot voditeljica.
Čeprav bi bila dobra kot čistilka in kot natakarica. Čistim kot nora.

Imate doma laboratorij?
To ne, ampak delam domače milo. Pa z zobno ščetko drgnem fuge med ploščicami. Nisem pa obsedena s tem, da bi moralo biti vse sterilno. Čeprav tisti teden, ko sem ves teden v službi, ni ravno vse pospravljeno. Ko pa sem doma, me pospravljanje prav sprošča. In pri tem sem temeljita.

Zakaj bi bili pa dobra natakarica?
Ker sem že bila, že v osnovni šoli sem hotela imeti svoj denar. Pri nas doma otroci pač nismo imeli vsega, kar smo si zaželeli, nič bistvenega nam sicer ni manjkalo, a na primer rolerje Roches, ki so bili takrat priljubljeni, sem si morala kupiti sama. In tako sem že med počitnicami v osnovni šoli delala pri sosedu, ki je imel tovarno nogavic. Pozneje sem kelnarila, bila sem kar hitra, nič kaj dosti se niso pritoževali, delala sem tudi v vrtcu.

Zdi se mi, da bi se znašli, če bi ostali brez dela, da ne bi sedli v kot in jokali.
Za kakšen dan bi morda se, a znam delati in rada delam.

Vsak voditelj si želi imeti svojo oddajo, tudi vi?
No, saj jaz imam svojo oddajo. (smeh)

Mislila sem kakšen pogovorni šov, z gosti.
Ja, seveda, to me zanima, rada bi delala resne teme na sproščen način.

Imate še kaj treme med oddajo, po vseh teh letih, ko se zvečer postavite pred kamere?
Imam, oddaja gre v živo in nikoli ne moreš vedeti, kaj bo. In ni vse odvisno samo od mene. In kadar se stvari dogajajo ravno v tistem trenutku, recimo kakšni protesti, in imamo živ prenos, mi to še vedno požene kri po žilah. Če pa je oddaja klasična, pa ni toliko adrenalina, me ne vznemirja toliko. A še vedno rada pridem v studio in mi ni vseeno.

Ste postali kaj odvisni od adrenalina, ki ga dobite v žile vsak večer?
Opazila sem, da sem postala malo bolj neustrašna. Nisem več tako prestrašena, včasih me je bilo vsega strah. Že z nekom se pogovarjati, bala sem se, da bom rekla kaj neumnega. Zdaj pa: toliko različnih situacij sem že doživela v studiu, da se upam lotiti vsega. Prav, bom poskusila, pa bomo videli. Ne skačem pa z bungee jumpingom, če ste to mislili.

Nisem mislila tega, mislila sem, da če bi šli v neko 'normalno', neadrenalinsko službo – ali bi pogrešali to vznemirjenje, napetost, odgovornost pred gledalci?

O tem sem že razmišljala, mislim, da bi se vseeno znašla na novem delovnem mestu, kakršno koli bi že bilo. So pa mediji res neki osebni adrenalin. Brala sem raziskavo, kako ženske, ki sodelujejo v šovu Sanjski moški, pogosto naredijo samomor, ker jih medij v sekundi povzdigne v medijske kraljice, potem pa v trenutku odvrže kot največjo smet. Tudi športniki po upokojitvi velikokrat preživljajo težke čase, zato mislim, da bi spremembo tudi jaz občutila, seveda, ampak televizija vseeno ni ves smisel mojega življenja.

Vas resničnostni šovi zanimajo?
Spremljam jih bolj od daleč in vem, da če jih znaš gledati pravilno, se lahko marsičesa naučiš. A sem tako zaposlena s ponavljanjem moje oddaje in z gledanjem drugih informativnih oddaj, da mi zmanjka časa zanje.

Ponavljate si svojo oddajo?
Ja, večkrat, zato ker med oddajo ne vidim, kako so stvari izpadle, tudi prispevkov ne vidim v celoti, pa moji pogovori v živo z gosti me zanimajo. Zanima me, ali sem kaj spregledala, preslišala, pozabila vprašati.

Se potem sekirate?
Včasih se, a potem hitro pozabim.

Uredniki so zadovoljni z vami?
Za zdaj ne dobivam nobenih pritožb.

Ker imate adrenalinsko službo, potrebujete doma mir, da to uravnovesite?
Mogoče, ja. Doma sem res zelo rada. Ne maram medijskih dogodkov, grem na kakšne tri letno, ker je to spoštljivo zaradi poklica, ki ga opravljam, sicer pa ne. V službi dobim vso pozornost, tako da sem doma lahko jaz, Nuša.

Kakšni pa ste vi, Nuša?
Kdo bi rekel, da sem zelo dolgočasen človek. (smeh)

Predstavljam si vas na kavču, zavito v toplo odejo, ko gledate televizijo.
Res je tako ali pa s kakšno knjigo v roki.

Kaj pa prebirate?
Zdaj berem Talk Like Ted – knjiga, ki povzema navdihujoče govore o čemer koli. To so najboljši govori na svetu, dolgi dvajset minut, rada jih gledam na Youtubu, zdaj pa sem si prav kupila knjigo z analizami teh govorov. To me zanima, te stvari mi pridejo prav, kadar pišem napovedi. Drugače pa rada berem tudi romane, za pocrkljat. In žepnic za na plažo imam ogromno.

Torej ste klasična, analogna bralka, brez bralnika?
Ja, brez. Rada imam vonj knjig, papirja. Pa sem si kupila ipad, pa se nisem mogla navaditi. Knjiga se mi zdi bolj osebna.

Kaj še počne dolgočasna Nuša?
Rada pospravljam, grem na kakšen izlet. Potem pa moram že v službo. (smeh) Še zapraviti nimam časa denarja. No, en teden delam na polno, potem pa sem en teden prosta. Kadar sem prosta, si skuham stvari za naprej, jih dam v skrinjo. Tega ritma sem se zelo navadila, sploh ne vem, kako bi živela drugače.

Se v življenju držite kakšnih modrosti, kako je treba živeti?
Skušam poslušati sebe, svoje želje, ugotavljam, da moraš živeti zase, ne za druge. Čeprav skušam živeti po načelu, da ne delaj drugim tistega, kar ne želiš, da bi drugi delali tebi. Sem iskrena in poštena in povem stvari, a pri tem izbiram besede, da jih ne bi preveč prizadela. Zdi se mi, da se da vsako stvar povedati tako, da ohraniš svoje in njegovo dostojanstvo. Medsebojne odnose imam urejene.

Kako si predstavljate sanjske počitnice?
(umolkne, oči se ji zasvetijo, nasmehne se) Uh, vsega po malem. Malo bi hodila naokrog, z nahrbtnikom, spala bi 'spotoma', kjer bi kaj našla, družila bi se z ljudmi, a imela bi tudi luksuz, kjer bi me stregli s hrano, ker sem kar naprej lačna, in me razvajali. Rada imam tudi bazene, plavanje, borovce, knjigo. Včasih pa je treba pozabiti na higienske standarde in zamižati na eno oko ter se podati na pustolovščine. A se je treba psihično pripraviti. Vedno si razdelim, da je malo tega, malo onega.

S kakšnimi ljudmi se radi družite?
Rada imam ljudi, ki se znajo smejati, ki se znajo pošaliti tudi na svoj račun, in zelo ne maram biti v družbi nesramnih ljudi. Že če se kdo grdo obnaša do natakarja, ga opozorim. Rada imam prijazne ljudi. Všeč mi je, če mi kdo reče, da se ne strinja z menoj, ker potem lahko debatirava. Krog mojih prijateljev je enak od vedno. Ožji krog mojih punc je iz Ribnice, samo eno prijateljico imam iz srednje šole in potem s fakultete. Tudi tukaj tečem na dolge proge, rada imam dolge odnose. Ko nekoga vzljubim, ta odnos negujem. Letos bom stara trideset let, vsi me sprašujejo, kakšno zabavo bom naredila, jaz pa je ne bom. Ker mi ni do tega. Torej znam biti tudi malo egoistična. Saj bomo šli kaj pojest in se družit, a nič velikega.

Imate kaj krize, ker boste stari trideset let? Boste delali obračun, kaj ste doslej naredili, vas kaj muči 'staranje'?
Vedno sem govorila: 'Mene nikoli ne bo strah staranja!' A očitno se zarečenega kruha res največ poje. (smeh) Moja mama se sicer stara lepo, srečno in zadovoljno, a nekako se je zraven vrinila misel, da vsi nimajo te sreče, da se sploh lahko postarajo. Zdaj pa si ponavljam, da sem mlada, da je še vse pred menoj, a imam občutek, da me bo, ko bom res stara trideset let, to bo šele decembra, malo stiskalo pri srcu. Zato se kar psihično pripravljam na ta 'veliki dan'.