To so zadnji verzi, ki jih je napisala prezgodaj umrla Simona Weiss, ki bi 29. aprila dopolnila 53 let. Zapisala jih je na enega od številnih listkov, ki jih je zadnje mesece tako skrbno pregledoval njen mož Goran Šarac, ki se še vedno težko spopada s to silno izgubo.

SPRAŠEVALA SE JE, ALI JE ONA NASLEDNJA

Še lani je bila Simona Weiss srečna z možem Goranom in sinovoma Renejem in Simonom. Za njen rojstni dan so bili na morju in Simona je Gorana vprašala, ali bo vendarle dočakala proslavljanje rojstnega dne, saj so ga praznovali z zamikom, ker je prav v tem času večina ljudi na prvomajskih počitnicah. »Spomnim se tudi smrti Kemala Montena na začetku lanskega leta, saj je Simona takrat vprašala, koliko ljudi z njene turneje bo še umrlo in kdo je naslednji. Od njenih gostov jih je namreč do takrat umrlo že sedem! Spraševala se je, ali je morda ona naslednja na vrsti. Zato je prišla na zamisel, da bo na rojstni dan povabila vse ljudi, ki so ji blizu, da bi praznovali življenje. A ker je imela rojstni dan med prazniki, se je to vedno izjalovilo. Žal mi je, da tega namiga nisem vzel resno, da bi to izpeljali. Tako smo praznovali v družinskem krogu, čeprav si je želela večje praznovanje,« pripoveduje Goran.

LOČENA LE DVA DNI OD VSEH SKUPNIH LET

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Vid Valič ima srečo s spalnimi navadami hčere

Vid Valič in njegova partnerka Valentina sta se junija leta 2022 razveselila rojstva prvorojenke. Zdaj pa je razkril nekaj podrobnosti družinskega življenja.

»Da bi razumeli mojo izgubo, se morate zavedati, da sva bila s Simono v dvaintridesetih letih ločena le dva dni, in še to ne po svoji volji – šla je v porodnišnico. Vsak lahko razume izgubo bližnjega, vendar meni res manjka njena energija, zato občutim veliko praznino. Simona je imela kozmično energijo in ob njej sem se odlično počutil. To so prepoznali tudi ljudje na njenih koncertih in Simona je s tem znala ravnati. Kljub temu je bil potreben čas, da sva oba to prepoznala,« pripoveduje Goran, ki še vedno ne more skriti ogromne bolečine. Zdaj je, kot pravi, malo boljše, ker se je lotil urejanja njene zapuščine in projektov, kot so priprava dokumentarca o njenem življenju in snemanja pesmi z Goranom Karanom z besedilom, ki ga je napisala Simona.

POSEBNA, IZJEMNA

Ko govorimo o znanih, radi poudarjamo, da so to le navadni ljudje. O Simoni pa tega ne bi mogli reči. Izstopala je že od malega. Njeno ime je na šoli zapisano med tistimi, ki so se posebej odlikovali, mature je bila oproščena, ker je bila odličnjakinja. Izjemna je bila tudi pri študiju psihologije, ko je kljub skepsi v akademskih krogih dokazala, da ni vase zagledana zvezdnica, temveč izredno inteligentna ženska. »V času in prostoru, v katerem je živela, njenih talentov niso prepoznali in priznali toliko, kot bi si zaslužila,« je prepričan Goran. Simona se je rodila v preprostem okolju, kjer njene danosti niti niso bile pomembne. Pomembno je bilo le, da pride do kruha in da se ne izpostavlja. Tako je tudi živela. Želela si je študirati medicino, psihologijo, skratka nekaj, pri čemer bi lahko bila v stiku z ljudmi, da bi lahko tako izživela svojo empatijo. A starši so jo vpisali v isto srednjo šolo, v katero je hodila že njena sestra, na ekonomijo, da ne bi bilo treba kupovati dvojih knjig in da bi hitro dobila tudi zaposlitev. »Čeprav te šole sploh ni marala, jo je naredila z odličnimi ocenami in bila zato celo oproščena mature. Vrsto let je bila vestna uslužbenka, še po tem, ko je že pela.«

POČAŠČEN, KER JE BIL NJEN MOŽ

»Ko sva začela živeti skupaj, sem užival sprotno srečo s Simono. Ko človeka ni več in začneš sestavljati njegovo zgodbo, pa se začneš spraševati, kaj se je dogajajo do takrat, ko si tega človeka spoznal. Ugotavljam, da sem imel veliko čast, da sem bil prav jaz tisti, ki je lahko z njo preživel čudovitih trideset let. Po drugi strani pa se mi poraja vprašanje, kam bi šlo moje in kam njeno življenje, če se ne bi pojavil jaz. Okolica, ki jo je obdajala, in vzorci v njeni okolici so zelo materialni in preprosti, sploh za osebo na tako visoki duhovni ravni. Ko na vse to gledam dandanes kot petdesetletnik, mi je žal, da tega nisem prepoznal kot mlad. Tudi midva sva se dolgo iskala, saj sem bil jaz zemlja, Simona pa duhovnost. Z leti sva se vse bolj zbliževala, po desetih letih najine zveze pa je Simona začutila, da ne more več delati proti svoji volji. Od tistega trenutka je odločala o sebi in njena kariera je šla strmo navzgor. Na začetku je pela pop skladbe, kot sem si jih zamislil jaz, ampak danes vidim, da so vse posnete previsoko in prehitro,« ugotavlja Goran Šarac.

ZARADI LEPOTE VEČ TEŽAV

Simoni so bile všeč Marylin Monroe, Grace Kelly, Doris Day – in vse te dame so tako kot ona prekmalu končale svojo življenjsko pot. Simono sta odlikovali senzibilnost in damskost in do nje si se moral vesti kot do dame. Ljudje so do nje vedno ohranjali spoštovanje, seveda pa ni bila vsem všeč, ker je bila močna osebnost. »Za svoj prav se je bila sposobna boriti do konca, čeprav je morda bíla boj s šolskim sistemom ali znotraj univerze, kjer je znala zagovarjati svoja stališča. Spoprijemala se je tudi s težavo, da je vsaka fizično lepa ženska podvržena predsodkom. Zato je bila njena pot dokazovanja večkrat zelo težka. Ko je prišla na filozofsko fakulteto, je bila njena prepoznavnost prej negativna kot pozitivna, in porabila je precej več energije kot drugi, da se je dokazala.«

ŠTIRI MESECE V SAMOTI

Goran je po njeni smrti štiri mesece preživel v samoti doma, v žalovanju in procesiranju skupnega življenja in dogodkov, v spremembi lastnih vrednot in iskanju novega smisla življenja ter odstranjevanju vseh nesmislov in zablod. »Ob slovesu je bila njena želja, da se zaprejo vse zamere. Vsem je odpustila, kar ji je bilo storjeno hudega, obenem pa se je opravičila tistim, ki jih je morebiti prizadela. Želela je, da me to ne bremeni in da tudi sam ravnam po njeni želji. Čeprav mi je težko, upoštevam njeno željo in zapiram vse njene rane,« pravi Goran, ki se tako raje spominja lepih trenutkov. »Dejstvo, da sem ob takšni osebi preživel 32 let, je morda moj največji blagoslov. Da sem bil jaz tisti, ki je bil ob njej, je bila božja izbira in velik blagoslov zame. Ko z nekom preživiš toliko časa, se začetna strast spremeni v ljubezen in pozneje globoko spoštovanje, saj sem skupaj z njo izpolnil vse svoje življenjske želje in hotenja. Uresničila sva se čustveno kot partnerja, v karieri, izobrazbi, kot starša in tudi materialno, čeprav je bilo zadnje zanjo najmanj pomembno. Bila je zelo nematerialen človek in pri ustvarjanju je ni nikoli vodila želja po zaslužku.«
Goran o pokojni ženi govori le v presežnikih. »Njen lik in delo mi vzbujata velikansko spoštovanje. Spoštujem jo, ker je bila poštena in prizadevna oseba, dobra mati, zanesljiva in zvesta partnerica. Rad imam njeno nesebičnost in to, da se je brezpogojno razdajala tudi takrat, ko se po mojem ne bi bilo treba, in tistim, ki si tega niso zaslužili. V moji notranjosti je znala vzbuditi najgloblja čustva in v moji 'dvojčkovi' naravi prebuditi dobro plat.«

OSTALA JE LUPINA BREZ VSEBINE

Goran ji je bil vse do zadnjega dne v oporo, »tudi takrat, ko so jo zdravniki 'odpisali' in mi že septembra dobesedno rekli: 'Žal bo gospa umrla.' To me je zelo bolelo – ta način, kako se je njena želja, da se do konca bori za svoje življenje, nekaterim v medicinski stroki zdela nesmiselna. Po drugi strani pa so bili zdravniki, ki so podpirali njen boj, deležni tiste najbolj negativne slovenske lastnosti – 'privoščljivosti v slabem'. Privoščljivo so govorili, češ, pri Weissovi jim pa ne bo uspelo,« pravi Goran, ki mu je veliko pomenilo, da je imel z ženo na voljo še tiste tri mesece, v katerih so se lahko počasi poslovili in sprijaznili s kruto usodo. Seveda pa to ne pomeni, da je bil pripravljen na to, kar ga je doletelo. »Ko ostaneš po tolikšnem času sam, se šele pokaže praznina in to, kako je Simona s svojo energijo, glasom in gibanjem polnila našo hišo, ki je danes kot lupina brez vsebine. Šele zdaj sem opazil, koliko drobnih opravil, ki jih nismo niti zaznali, je naredila: od vrta, rož, psa in gospodinjskih opravil do organizacije življenja, nakupovanja oblek za otroke in podobnega. Vse to se nam je zdelo samoumevno. Jaz sem se posvečal drugim platem življenja, organizaciji, materialni varnosti, učenju ... Privajamo se na nove okoliščine in poskušamo ujeti način, kako naprej.«

ŽIVELA BO V PESMIH

Veliko so ji pomenile majhne stvari, drobnarije. »Drobne radosti, pozornosti, sestavljene iz poljske cvetlice, listka, na katerem je bil napisan verz ali kakšna misel. Vse polno jih je bilo po naši hiši. Včasih jih je puščala kot sporočila, kot kode, iz katerih so odsevali njena notranjost, veselje in včasih stiske,« pravi Šarac, ki je v zadnjem času pregledoval njene zapise, misli, slike in vse, kar je v teh letih ustvarjala v tišini svoje sobe. »Ostalo je veliko pesmi, lotevam se njihovega urejanja, nekatere sem oziroma bom uglasbil. Želim si, da jih posnamejo njeni pevski prijatelji. Želel bi se ji pokloniti s spominskim koncertom okrog tistega božjega časa, pred božičem, ko je za vedno odšla.«