Še kot najstnica se je Tanita Tikaram zapisala v kolektivni spomin z danes zimzelenim songom Twist in My Sobriety. In uspeha nikdar več ponovila, vsaj v tolikšni meri ne, četudi je ostala avtorsko prisotna in vedno v družbi vrhunskih glasbenikov. Tudi tokrat je tako, ko smo jo v Gradcu ujeli sredi turneje ob promociji že devetega celovečernega izdelka Closer to the People.  

Pred kratkim je izšel vaš novi album z zgovornim naslovom Closer to the People. Ali ga je moč razumeti tudi kot opozorilo, da smo si danes ljudje preveč narazen?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Naslovno skladbo albuma je navdihnila jazzovska pevka Anita O'Day. Nedavno sem prebrala knjigo o njej, ki se začne v času depresije in nadaljuje z vzponom jazza. Navdahnili so me njeni opisi življenja, še zlasti prirojena nepopustljivost, s katero se je prebijala skozi naporno življenje. Odsev tega je bila njena glasba kot dialog obsedenosti in uničevalnosti.

S podobnimi motivi se srečujemo v vsakdanu. Ali koncept črpa zgolj iz Anitine usode ali je posodobljen in berljiv tudi skozi moderne situacije?
Vsakega po malo. Znotraj evolucije smo se bili prisiljeni združevati in povezovati, da smo lahko prebrodili težave pred nami, vendar tudi seliti, se umikati "močnejšim," če se tako izrazim. Veliko ljudi je bilo tako – ne po svoji krivdi – čez noč prisiljenih zapustiti domove ter poiskati srečo drugje. Internet nam danes sicer ponuja občutek bližine, ki pa je lažen. Ljudem enostavno primanjkuje sočutja in modrosti.

Naslov bi lahko uporabili tudi v smeri, da vam je k projektu znova uspelo pripeljati odlične glasbenike, ki so nekoč bili del spremljevalnih bendov Vana Morrisona, Petra Gabriela, Johna Martyna, Goldfrapp.

Veliko srečo imam, da lahko sodelujem s tovrstnimi glasbeniki. Na žalost je Bobby Irwin, ki je osrednji "krivec," da sodelujem s tako izjemnimi glasbeniki, lansko leto umrl. Veliko sem se naučila od njega, predvsem potez, kako je treba ustvariti in negovati odnose v skupini. Bližina med nami je bila odločilna pri nastanku albuma – z njo sem se odprla in zaslišala tudi ideje drugih, kar je sooblikovalo njegov končni zven.

Prvi album ste posneli s spremljevalno skupino Toma Waitsa, tega s šopkom glasbenikov z že omenjenimi referencami. Kako vam to uspe? Dobre pogajalske sposobnosti ali fatalna privlačnost?
(smeh) Skupine ni moč sestaviti na umeten način, vsaj takšne ne, da bi se znotraj nje razvila prava ustvarjalna kemija. V osnovi gre za kovanje prijateljstva, neko naravno zvezo med vsemi nami. Ko se vzpostavi, stvari stečejo same od sebe. Pobudnik je bil Bobby Irwin, eden izmed redkih bobnarjev s talentom, da je znal poslušati besedilo pesmi in bobnanje temu prilagoditi. Preko njega sem spoznala Martina Winninga, izvrstnega in izkušenega pihalca, s katerim sva se začela družiti in diskutirati od novih idejah. Nekoč sem mu dejala, da ne vem, kakšno skupino bi sestavila in koga vse bi povabila, pa mi je odvrnil: "Povabi že mene, zaboga." Prek njega sem pozneje spoznala čudovite glasbenike in oblikovala skupino.

Različni tipi glasbenikov so vplivali tudi na zvočno raznobarvnost albuma.

Closer to the People je dinamičen album sam po sebi, vsekakor. Če se ozrem vase, je bil eden izmed osrednjih pogonov zanj moje pogosto koncertiranje zadnjih nekaj let, ko sem predstavljala njegov predhodnik Can't Go Back. In dejansko se nisem več mogla vračati nazaj. Tam so ostali samo še lepi spomini. V tem času sem namreč spoznala, da ustvarjanje interne dinamike ni odvisno le od količine skupinskih vaj, temveč moraš spoznati karakter in znanje svojih glasbenikov. Zato sem v ekipi želela imeti tudi (koproducenta) Angie Pollock in Goetza Botzenhardta, ki sta izhodiščne jazzovske nianse ter osrednji rhythm in blues tu pa tam premazala še s sintetičnimi efekti.

Prav to je njegova osrednja privlačna lastnost: zveni retro moderno.
Med vsemi glasbeniki v zadnjem času, me je najbolj navdušila nesrečna Amy Winehouse. V svoji glasbi je uspešno združila in uravnotežila preteklost in sedanjost, in prav od nje bi se lahko naučili, kako se to počne. Pogled nazaj je vsekakor privlačen, vendar moraš ustvarjati v svojem času. Moji novi albumi nikoli ne bodo tako uspešni, kot je bil Ancient Heart, tega se zavedam in niti ne poskušam loviti tistih trenutkov, temveč iščem in raziskujem, kdo sem danes. Ne tajim, da na trenutke poskušam združiti obe časovni komponenti, a hkrati tudi ohraniti svojo razvito identiteto. Nočem biti imitator nikogar, niti same sebe, tega je danes preveč.

Ali ste se potem že zedinili sami s seboj, o čem poje vaš največji hit Twist in My Sobriety?

Ne, še vedno čakam nekoga, ki bi mi pojasnil, kaj sem želela povedati.