Pestile so jo namreč resne zdravstvene težave, zaradi katerih se je za nekaj časa tudi umaknila z glasbenih odrov. Zdaj je najhujše za njo in počasi prihaja v staro formo. Je pa morala za zdravje nekoliko spremeniti življenjske navade. Sprva se je sicer v javnosti namigovalo, da se je Brigita umaknila z glasbene scene zato, ker si je privoščila nekaj lepotnih popravkov na svojem telesu. In tudi sama je pozneje potrdila, da je resnično obiskala lepotnega kirurga. Vendar ne zaradi lepotnih popravkov, temveč zato, ker je morala odstraniti pegi na nosu, ki sta jo že dalj časa motili, povzročili pa bi lahko tudi druge, resnejše težave.  

Dvakrat trinajstica

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Toda ta operacija ni kriva za njeno dvomesečno odsotnost. Zdravje ji je namreč hudo ponagajalo, vse skupaj pa se je začelo v začetku marca, ko se je po nič hudega slutečem nedeljskem kosilu začela zvijati od hudih krčev. »Krči so se pozneje ponavljali ter se stopnjevali in stopnjevali in kar nekajkrat sem morala poiskati pomoč na urgenci. Tam so mi bolečine olajšali, nato pa me vendarle hospitalizirali najprej v brežiški bolnišnici in pozneje v UKC Ljubljana, saj so ugotovili, da imam zamašen in vnet žolčnik, ki ga je bilo treba odstraniti,« pravi Brigita, ki je po operaciji hitro okrevala, a petnajsti dan, ko naj bi bila že povsem v redu, so se bolečine vrnile. »Začeli so se spet pojavljati hudi krči, drugačni od prejšnjih in še močnejši. Spet ni pomagalo nič drugega, kot da me hospitalizirajo in mi lajšajo bolečine. Nobene hrane nisem več prenesla, saj mi je vsaka žlica sprožila krče. V brežiški bolnišnici so na ultrazvoku našli kamen v zgornjem žolčnem vodu. Endoskopski ultrazvok v Ljubljani je to potrdil. Tako sem morala še na en poseg. Celotnemu osebju brežiške bolnišnice in UKC-ja sem zelo hvaležna za hiter, strokoven in prijazen odziv.«

A težav s tem še ni bilo konec. Po drugem posegu so bolečine sicer končno minile, prišlo pa je do alergije na zdravila. Brigiti je močno otekel obraz, dobila pa je tudi izpuščaje. Brigita pravi, da sta bila zadnja dva meseca zanjo resnično peklenska. Zelo presenečena pa je bila ob dodelitvi sob v bolnišnicah. Obakrat so ji namreč dodelili številko 13, ki je že od nekdaj njena srečna številka, v torbici pa s seboj vedno nosi tudi zlat obesek s številko 13.

Konec bolniškega dopusta

»Zdaj je spet vse v redu, sem pa na strogi dieti,« je zadovoljna Brigita zdaj, ko se počasi vendarle vrača. »Hrana mora biti povsem brez maščob, surovega sadja in zelenjave, a na srečo sem se nanjo že povsem navadila. Sploh ni problem, pa še nekaj odvečnih kilogramov sem izgubila. Paziti pa bom morala vse življenje, da se težave ne bodo ponovile,« pove in doda, da je zdaj že tako pri močeh, da že spet poučuje tudi v glasbeni šoli. Med bolniškim dopustom je namreč zamudila nekaj obveznosti, a zdravje je na prvem mestu. »Z dvema učenkama sem se ravno začela pospešeno pripravljati na tekmovanje, prisiljena sem bila zavrniti veliko povabil v televizijske oddaje in kar nekaj nastopov, snemanje videospota, a najpomembnejše je, da se je na koncu vse izšlo dobro, in tudi moji učenki sta kljub pomanjkanju časa osvojili srebrno priznanje na Koroškem klavirskem tekmovanju. Opraviti bom morala tudi avdicije za nov Mednarodni otroški pevski festival Brežice, za osnovnošolske otroke v soorganizaciji produkcije s hrvaško ekipo Ritam.«

Teče za kondicijo

Bolezen, operaciji in zdravljenje so zahtevali svoje, zato si zdaj prizadeva izboljšati tudi kondicijo. Brez pretiravanja in postopoma spet vsako jutro teče. Sicer pa ji ob strani ves čas stoji mož Maks Žbogar, o katerem ima same lepe besede. »Med boleznijo je bilo veliko negotovosti, saj je trajalo kar nekaj časa, preden so mi postavili diagnozo. Maks je bil ves čas ob meni. Velikokrat me je peljal v službo, z osebnimi stvarmi za sprejem v bolnišnico, saj nikoli nisva vedela, kdaj utegneva spet na urgenco. V bolnišnici je bil vsak dan ob meni, me bodril in mi pomagal.«

Z njegovo pomočjo se uči tudi novih stvari v življenju. Maks ji med drugim namreč že dolgo prigovarja, da je deloholik, da se preveč vznemirja. »Tega občutka sama nimam, zato je dobro, da ima človek ob sebi nekoga, ki ga na to opozori. Od Maksa se že ves čas učim, da je v življenju treba tudi uživati in delati tisto, pri čemer uživaš. Zdaj ga bom bolj poslušala in več uživala. Vsak trenutek življenja bom izkoristila, kakor da je zadnji, saj znam zdaj veliko bolj ceniti zdravje in dobro počutje.«