Damjan Murko o svoji najhujši bolečini: Oče se me sramuje

Kar pa ne pomeni, da nima tudi kakšnih skrivnosti. Zelo intimno je ekskluzivno zaupal nam. Izvedeli smo namreč, da je Damjan prepričan, da njegov biološki oče ne želi niti slišati zanj, ker se svojega sina očitno sramuje!

»Lahko rečem, da je bilo moje otroštvo lepo. Z mamo sva živela pri babici in dedku, na katera sem še danes močno navezan. Življenje je nepredvidljivo in menim, da je za par, ki ne najde druge polovice duše, bolje, da se razide, saj ljubezen pride in gre. Vendar pa je drugače z otrokom – ta ostane za vse življenje, zato ne razumem, kako lahko človek zapusti svojega otroka. Moja mama je odšla, noseča … O razlogih ne želim govoriti, vendar je mama zame najpogumnejša oseba v življenju, tudi zato, ker niti za trenutek ni pomislila, da bi se me odrekla ali da sama ne bi zmogla,« začne svojo življenjsko zgodbo Damjan, ki je sicer pozneje dobil krasnega očima. »Spomnim se, da je naša hiša nujno potrebovala prenovo strehe, pa je moj ati, kakor kličem očima že od svojega prvega leta starosti, najprej vložil denar v snemanje mojih pesmi,« ganjeno pravi in se zaveda, da mnogih otrok niti biološki starši ne bi tako podprli, zato še toliko bolj ceni očimovo gesto.

Ne spreglejte

Vid Valič ima srečo s spalnimi navadami hčere

Vid Valič in njegova partnerka Valentina sta se junija leta 2022 razveselila rojstva prvorojenke. Zdaj pa je razkril nekaj podrobnosti družinskega življenja.

Ob takem očimu je jasno, da Damjan ni posebno pogrešal biološkega očeta. Pa vendar z leti pride trenutek, ko se bolj zanimamo za svoje korenine. »Očeta nikoli nisem pogrešal, kar pa ne pomeni, da za moje otroštvo njegova odsotnost ni bila pomembna, saj se spomnim, da me je prijatelj nenehno zbadal, da nimam pravega očeta. Takrat mi je bilo hudo in še danes je ostal grenak priokus.«

Tudi zaradi sramu, ki ga je občutil ob takem zbadanju, se je pri trinajstih letih odločil, da poišče biološkega očeta. Dodatni razlog sta bila še njegova polbrata. »Neverjetno, ampak jaz sem v množici ljudi začutil, da je fant, ki je stal v vrsti, moj polbrat. Ogovoril sem ga in kar nekaj časa sva preživela skupaj. Pozneje sem obiskal tudi očeta. To je bil prvi in zadnji obisk, saj me po tem nikoli več ni poklical ali kakor koli stopil v stik z menoj. Temu preprosto ne morem reči dober oče. Sam sem tudi oče sinu Tiarju in si ne znam predstavljati, da bi ga zavrgel, zapustil, ignoriral …«