On pa se je odločil, da se bo odslej bolj posvetil družini ter svojima hčerkama Ruby in Taji.

»Komentarjem o tem, kaj se dogaja na jeseniškem ledu, se najraje izognem, prav neurejene razmere v klubu pa so bile eden od razlogov, da nisem svoje športne kariere potegnil še za kakšno leto. Dogajanje zdaj najraje opazujem od daleč, nostalgija pa kljub temu ostaja,« pravi Tomaž.

Vsega lepega je enkrat konec, tega se še kako zaveda. »Šport je naporen, a če imaš pred seboj cilj in te to veseli, ni nič težko. Morda je lažje tudi zato, ker hokejisti nismo podvrženi strogim dietam, kot denimo skakalci ali kakšni drugi športniki,« začne nekoliko hudomušno svojo pripoved, potem pa vendarle nadaljuje zelo iskreno. »Najbolj pogrešam garderobo, kjer se je dogajalo marsikaj, tu in tam tudi kakšna neumnost. V družbi sedemnajst in dvajset let starih fantov te lahko kaj hitro zanese in postaneš razposajen ter se nehote vrneš v svoja mlada leta. To pa seveda ne pomeni, da treniranja in tekem nismo jemali resno. Kadar smo delali, smo delali trdo. Za šale pa je bil čas po končanem treningu. Bilo je veliko lepega in to mi bo ostalo v spominu za vedno.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako slovenska evrovizijska pesem zveni, če jo zapoje Maja Keuc?

Maja je Raiven srečo na današnjem polfinalnem odru zaželela na prav poseben način.

Družina mu veliko pomeni

Tomaž si je tudi v času aktivnega igranja prizadeval, da je čim več časa preživel z družino. Ta je športno usmerjena, saj se trudijo, da so čim več v naravi in aktivni. Šestletna Ruby bo začela jeseni obiskovati osnovno šolo in je že zdaj zelo aktivna, saj smuča, drsa, pleše in plava. »Mlajša Taja pa je za športno udejstvovanje še premajhna, je pa zelo živahna in trmasta, kar ima po meni. Njeno odraščanje doživljam popolnoma drugače, ker sem veliko več doma, zato sta tudi punčki sila zadovoljni, malo pa sem razbremenil tudi ženo Anjo.« Anji je zvestobo obljubil pred štirimi leti, ko je bila Ruby stara dve leti.

Tomaž je prepričan, da hčerk ne bo silil v šport. »Vesel bom, če se bosta odločili, da bosta kaj trenirali, a samo če bo to njuna želja. Nočem namreč postati eden od preveč ambicioznih staršev, ki jih je že tako ali tako preveč.«

Ne skriva pa svojih ambicij. Pravi, da bi se rad preizkusil kot trener. »Potem ko smo lani pripravili tabor za mlade hokejiste, smo letos prvič na Bledu skupaj z Anžetom Kopitarjem organizirali Hokejsko akademijo. Udeležilo se je je kar 175 otrok, za katere je skrbelo sedemnajst trenerjev in šest pomočnikov, ki so se trudili za to, da je vse potekalo tako, kot je treba. Zapolnjena so bila vsa razpisana mesta. To pa samo kaže na to, da je zanimanje za hokej v Sloveniji res veliko. Bi morali pa malo razmisliti pri Hokejski zvezi Slovenije, kako bodo zapolnili vrzeli v reprezentanci, saj je tam kar nekaj starejših hokejistov, ki bodo počasi nehali igrati.«

Od hokejista do poslovneža

Zdaj 37-letni Jeseničan je svojo profesionalno kariero začel leta 1996 v hokejskem klubu Acroni Jesenice, kjer je igral tudi večino svoje kariere, sicer pa je pustil globoke sledi tudi v češki, avstrijski in italijanski ligi, nekaj sezon pa je preživel tudi v Ameriki. Za slovensko reprezentanco je nastopil na petnajstih svetovnih prvenstvih. Od tega osmih v elitni diviziji. Leta 2009 je postal kapetan reprezentance. Od leta 2012 pa je tudi rekorder po reprezentančnih nastopih. Sodeloval je pri prvem nastopu slovenske reprezentance na olimpijskem hokejskem turnirju 2014 v Sočiju. Sam je odigral vseh pet tekem ter dosegel en zadetek proti slovaški reprezentanci. Skupno pa je za reprezentanco odigral 212 uradnih tekem in dosegel 81 golov.

Čeprav je bil profesionalni športnik, pa je ves čas razmišljal tudi o tem, kaj bo po končani karieri. In zato je skupaj s kariero gradil tudi posel. Najprej je picerijo odprl na Bledu, potem pa še v Kranju in Škofji Loki. »Posel ni oviral moje športne kariere, ker sem vedno izbral prave ljudi, ki sem jim zaupal,« pravi. In tako bo tudi naprej.

Razingarjevi so letos že bili na dopustu. Konec junija so si tradicionalno privoščili počitnice na morju. »Malo gremo na dopust še konec avgusta, malo na morje, malo v hribe. Od septembra naprej pa bo vse skupaj zaradi šole veliko bolj resno, čeprav sem prepričan, da bomo kdaj izkoristili pravico do petdnevnega dopusta, ki pripada osnovnošolcem.«

Tomaž je tudi navdušen smučar in zadnjo zimo je kar pošteno izkoristil, saj sta z ženo pogosto smučala na Voglu. Se pa že veseli prvih tekem svojih zdaj že nekdanjih kolegov v kvalifikacijah za uvrstitev na olimpijske igre. »Stiskal bom pesti in prepričan sem, da jim bo uspelo.«