Začnimo s punco. Z NAŠO punco, namočeno v grozen mesarski predvolilni boj za novega prvega Američana. Takšnih, kakršen bo ta, do zdaj tam še ni bilo. Že začelo se je za Melanijo več kot travmatično, saj veste že vse o plagiatu v njenem slovitem govoru na republikanski konvenciji!

Večina občinstva čez lužo, ki kot pri nas ne poka ravno od inteligence, je posnetek Michellinega demokratskega nagovora občinstvu pred osmimi leti obesila kruto in neusmiljeno (saj poznamo gladiatorstvo) naravnost njej: Melanija je plonkala, Melanija je prepisovala. Čeprav vemo, da že vsakemu bedaku danes napišejo govore strokovnjaki za te reči v ozadju, seveda tudi našim.

Bolj nežne duše, kakršnih je tudi čez lužo kar nekaj, so jo vzele v zaščito: saj ni sama prepisovala, so šepetali sočutno. Saj je prebrala le tisto, kar so ji drugi porinili na govorniški pult. In so pri tem opsovali menda vsega krivo gospo iz ekipe, ki se ni potrudila niti toliko, da bi vsaj za silo prikrila pravi izvor ljubkih, pomembnih, očarljivih, pomenljivih in globokih Michellinih misli, ki so vrele iz Melanijinih polnih in od hudiča čutnih usten.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Sonja Javornik v vlogi kupida: Kljub slabim izkušnjam verjame v ljubezen

Vloga svetovalke v oddaji Poroka na prvi pogled je Sonji Javornik pisana na kožo. Novinarka, pisateljica in predavateljica je namreč med svojimi prijatelji znana kot izredno intuitivna, neposredna in dobronamerna oseba, h kateri se mnogokrat zatečejo po nasvet in pogovor.

Njena žrtev

Ha, ha, ha. V resnici najbrž sploh ni bilo tako, čeprav je za teorijo, ki bo zdajle na vrsti, treba obesiti Trumpu tudi za kanček inteligence. Kar zadeva mene, pa nisem čisto čisto osamljena, čeprav precej, sem prepričana, da je bistra gospa, kajpak s sodelovanjem cenjenega Melanijinega soproga, Melanijin plagiat namerno oblikovala tako: kot grd in grobo neposreden plagiat.

Nujno so namreč v kampanji čim prej potrebovali mučenico. Ljudstvo ljubi mučenike, nič krive in nedolžne mučenike. Ljudstvo ima rado, da se jim mučeniki smilijo, mučenice pa še posebej, to vzbuja sočutje, solidarnost in seveda pike na volilnih stavnicah. In samo za to, za pike na stavnicah, v resnici gre. Torej pride po začetnem obsojanju naše punce na vrsto katarza: ogorčenje nad tem, kar so ji povsem nerahločutno in hudobno podtaknili in kar, dragi volivci, po tihem globoko in boleče prizadeva tudi moža, kandidata, saj jo ljubi, jasno. Dvojne pike: tudi za Trumpa. Tako namreč gre to, če so protagonisti dovolj nabriti.

V čast si štejem, da sem Trumpov potencial kot majcen, a živahen sledni pes zavohala že tako rekoč na samem začetku. Tedaj, ko je z govornic stresal prve neslanosti, kvante in bedarije in so se vsi držali za glavo, kaj tale tu sploh počne, stran z njim, sem velikokrat sedela ponoči, zavita v odejo, pred televizorjem in spremljala Trumpove volilne kampanje po posameznih ameriških zveznih državah; v zraku je bil namreč čuden vonj, ki me je več kot zanimal. Ni bil vonj o nesposobnem bedaku, ki se nekaj napihuje in sramoti domovino. Ne. Bil je vonj po Združenih državah, kakršnega v Evropi sploh ne poznamo. Vonj po velikanski državi, ki jo tako rekoč ves svet še malikuje, tam, doma, pa gre že dolgo vse narobe. Vse slabše in slabše, dostikrat celo nepojmljivo slabo.

Današnje Amerike sploh ne poznamo. Ne poznamo, vzemimo le en primer iz odličnega članka v zadnjem Globalu, strašnih, tako rekoč neobvladljivih posledic, če povprečnega Američana iz srednjega razreda dandanes doleti en sam nepričakovan udarec v znesku 35o dolarjev, kar pomeni enako evrov, ki jih mora nepripravljen odriniti za kar koli. Nima jih. In ne ve, kako priti do njih, če mu ne pomagajo družina ali prijatelji. Prihranjenega namreč nima nič. Drugega premoženja razen že tako razvrednotene nepremičnine, v kateri stanuje, nima. Po mnenju strokovnjakov naj bi bila povprečna ameriška družina danes že v »precejšnji stiski«. Skoraj tri desetine odraslih Američanov sploh ne varčuje za pokojnino. In ponavljam, govor je o srednjem razredu, ne o revežih, ki jih predvsem nagovarja Trump.

Ta nesposobni tepec je medtem iz tedna v teden, iz meseca v mesec tako rekoč mimogrede in skoraj neopazno povečeval vojsko svojih privržencev in volivcev in končalo se je z veličastno zmago pred vsemi tekmeci in s potrditvijo za republikanskega kandidata za predsednika ZDA.

Bo Trump zaračunaval vojne?

Grem nazaj k Trumpovim obljubam volivcem. Oni dan me je skoraj polilo, ko je Trump menda prav na konvenciji opomnil evropske vlade (med drugimi tudi našo), da jih kup dolguje članarino za članstvo v NATU. Zdaj manjkajoče solde zalaga Amerika, je dejal očitajoče. Ampak dolgove bo treba čim prej poravnati, kajti Združene države tega ne nameravajo več početi. Združene države bodo od dolžnic NATU dolžne zneske morale izterjati. Le zakaj naj bi mi plačevali vojaške stroške drugim? To se pod mojim predsedovanjem ne bo več dogajalo.

Prešinilo me je kot strela. Od tod torej Trumpu denar, s katerim zdaj maha volivcem, da bo z njim naredil Ameriko spet za raj na zemlji, neizmerno zvišal standard in ukinil revščino. Fant bo ameriška vojaška posredovanja, kakršna koli že, ki ne bodo v ameriškem neposrednem interesu, začel zaračunavati. Mastno zaračunavati: hej, Francozi, želite odstraniti Gadafija? Z veseljem na uslugo, ampak tak poseg v Libiji stane (izmišljam si) sto milijard dolarjev. In podobno. Krasni novi svet. In sploh ne nemogoč. Zlasti pod Trumpom očitno ne.

Hej, to poletje bo še veselo in zlasti veselo bo med končno jesensko volilno kampanjo obeh kandidatov, demokratke in republikanca, ko mojemu spancu zares slabo kaže. Pa tudi pozneje ne bo ravno dolgcajt, kar pripravite se. 

Adijo, duo Trump! Bomo spremljali še naprej, se razume. Malo nas sicer res skrbi, ampak bo napeto.