Brezčasna dama slovenske televizije. In še več kot to. Prijetna in duhovita sogovornica, taka, s katero bi se lahko pogovarjal pozno v noč. Ne le o televiziji, praktično o vsem. Če ste tako kot ona strastna bralka, vam recimo lahko zaupamo, da je prek kratkim prebrala Vso to nevidno svetlobo, zdaj pa se loteva Starca, ki je pobegnil skozi okno in izginil. Ampak človek si ob srečanju ne more pomagati, da ne bi bil vseeno očaran tudi nad tem, ker je vedno tudi kot iz škatlice, čeprav je njen um tisti, ki zares očara.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Challe Salle bo spet postal očla

Glasbenik je z ženo Yvonne potrdil, da v letu 2025 prihaja dojenček.

Marsikdo jo vpraša, od koga ima to navado: »Sploh ne moreč reči, da gre za nekaj, kar se mu ljubi ali ne ljubi početi. To pač naredim, seveda pa se ne okrasim, ampak si pač posvetim toliko časa, da sem videti urejena, To mi je pomembno in to sem počela, še preden sem prišla na televizijo,« pravi Miša Molk. »Tudi moja oče in mama sta bila vedno »spedenana«. Takrat ličil ni bilo. Mama je imela šminko in kot majhna deklica sem jo gledala, kako je za obrvi uporabljala ožgano vžigalico in mi pripovedovala, da so kot rdečilo za lica ženske uporabljale cvetove vrtnic.«

Evforija pohlepa po slavi

Kot pravi Miša, se ljudje, ki delajo na televiziji, ne ukvarjajo s tem, kakšni so pred kamero, čeprav to mnogi mislijo, oziroma se ne sprašujejo, ali kdaj pridejo tista leta, ko menijo, da niso več za pred kamero. »Televizija je naš poklic in se predvsem veliko bolj poslušamo oziroma posvečamo pozornost drugim stvarem. Jaz najprej pogledam, kaj so ujele kamere, kako deluje scena, kakšna je postavitev luči. Veliko prej bi si rekla: Joj, le zakaj ga nisem vprašala še tega in tega kot Le zakaj sem nosila te uhane! Niti ne vem, ali sem se včasih bolj gledala kot poslušala. Morda v osemdesetih, ko je bilo vsega preveč. To so bila izjemno »naložena leta«: veliko nakita, pričeske kot božična drevesca, vse se je lesketalo, vsak dan je bilo novo leto, če si pogledal nas, voditeljice in napovedovalke. K sreči smo že takrat imeli izvrstno strokovnjakinjo, kostumografko Marijo Kobi, ki nas je znala oklestiti, saj je bila minimalist, tako kot Jelena Jambrek, s katero sodelujem zdaj. Marija je govorila: zabavni program vse prenese, informativni pa včasih niti verižice. Takih ljudi nam danes manjka.«

To, da je na očeh javnosti, je že zdavnaj sprejela kot sestavni del poklica. »Danes so resničnosti šovi povzročili evforijo pohlepa po slavi, vendar se tisti, ki temu podležejo, ne zavedajo, kaj pomeni biti prepoznan, namreč, da moraš biti odgovoren do vsega, kar izrečeš, kako se obnašaš in kako živiš.« Moti jo le, če ima vohljače za petami na dopustu: »Sem samotar, nomad, ne maram množičnega druženja. Na dopustu se umaknem, da sem sama s sabo in počnem stvari, ki me zanimajo. Takrat me res zmoti občutek, da se nekdo plazi za tabo. Razmišljati začneš o vsaki potezi, kako se bom usedel in tako naprej – in to res ni v redu. V Ljubljani pa živim s tem popolnoma sproščeno in ljudje so prijazni do mene. Rada se odzovem, če me kdo kar pozdravi, želi seči v roko, narediti selfi. »Teh, mimogrede, Miša sicer ne dela: »Fotografirati se mi sploh ne ljubi, naredila sem morda dva selfija. Kaj naj bi s tem iskala. kaj naj bi si s tem povedala, si s tem sporočim? Komu? Je pa res, da po drugi strani v soboto in nedeljo, ko tečem na Rožnik, fotografiram vsako vejico ali paličnjaka. Čeprav sem mestni človek, naravo obožujem. To imam od otroštva, ko smo s starši vsako nedeljo hodili na sprehode. Oče je mami dostikrat rekel, da je kot koza, saj je ves čas skakala okoli in kaj nabirala. Tudi sestra ima rada naravo in ima celo pravi vrt, jaz pa se moram za zdaj zadovoljiti z lončki na balkonu.«

Kot mama sem bila nadzornik
Po materi je torej nekako povzela željo po urejenosti, ljubezen do narave. Kaj pa pristop do materinstva? »Mame lahko nadaljujemo pot svoje mame v skrbnosti, ker nas je neprenehoma strah za svoje otroke. V odnosih pa je bila moja mama do mene in moje sestre povsem drugačna, kot sem bila jaz do hčerke Ule. Imela je sto odstotno zaupanje do naju, ki ga nisva nikoli izdali. Jaz sem bila veliko večji nadzornik, ves čas sem gledala na uro, veliko bolj me je skrbelo, bila sem veliko bolj nadležna mama. Sem si pa obljubila, da se pred otrokom ne bom nikoli prepirala, ker sta moja starša znala biti precej glasna. Skratka, zdi se mi, da ni nujno, da nadaljujemo materin princip vzgoje. Lahko pa ponovimo kak drug vzorec. Moja mama je bila bolj temperamentna, oče pa je malo govoril, bil je strog, discipliniran - .in poiskala sem si prav takega partnerja. Silvan se je tudi slabo pogovarjal. Takrat sem samo mislila, da se mu ne ljubi govoriti, da ne razume. Če bi danes živela z njim, bi se verjetno bolj potrudila, da bi se odprl in bi se mu bolj približala. Kajti več ko je zamolčanih stvari, večja je tenzija in ta mora nekje kuliminirati. Meni se zdi, da smo dolžni predelovati in nadgraditi stvari, zveze od doma, podobe očetov in mater. Reči Taka sem ni dovolj. Skušaj to spremeniti! Že res, da imam jaz povsem mamin značaj, sestra, s katero se krasno razumeva, pa očetovega, ampak to ni izgovor, da se človek ne bi spremenil, če mu to pomaga.« Uli vsekakor čestita, ker je ločitev staršev predelala sama, »kajti midva je namesto nje nisva mogla. Je bil pa Silvan izjemen oče, Ula je pozitiven, sončen, neškodljiv, krasen človek tudi zato, ker smo se zelo veliko pogovarjali.« Šla je do neke mere po njenih stopinjah, čeprav Miša pravi, da si Ula želi predvsem igrati – česar si je v bistvu želela tudi ona: »Z Markom Okornom sem šla na sprejemni izpit in lahko sva gledala avdicijo dekleta pred mano. Vsak udeleženec je moral nositi črn dres in ko sem videla to dekle pred menoj, njeno polno, ženstveno postavo…in pogledala sebe, trlico, le prsi sem imela, sem si rekla, da za tako žensko pa ne morem nastopiti jaz …In sem kar zbežala, kar pomeni, da to ni bilo pravo zame. Kajti če si nekaj zelo želiš, se za to potrudiš. Mislila sem, da bom v igralstvu lahko kanalizirala čustva, ki so takrat brbotala v meni, a temu pač ni bilo tako in prav je, da nisem vztrajala. Človek si mora slediti intuitivno.«

Govori molk
Tako je prišla na televizijo, kjer ima trenutno kar dva projekta, oddajo Zgoraj brez, ki je mesečno srečanje z znanimi in neznanimi snovalci in izkuševalci naše družbe, spletni uporabniki pa ji lahko prisluhnejo v novih tematskih podcastih Govori molk, v katerih se brez zadržkov pogovarja o temah, o katerih se v javnosti redko ali neradi pogovarjamo. Recimo o samskosti, to je bila namreč tema enega od podcastov, »ki je bil deležen zelo dobrih, argumentiranih odzivov. V njem sem med drugim želela izpostaviti, da samskost ne pomeni osamljenost, da so samski še vedno stigmatizirani in da, konec konce, tudi vse dražje plačamo.«. Zgoraj brez snemajo ob devetih zvečer. Priznava, da se je pozne ure bala: »Nisem bila čisto prepričana, kako mi bodo možgani delovali, a gre - še malo adrenalina in treme, pa je! Poleg tega se mi zdi, da se ljudje zvečer lažje pogovarjamo, ker smo bolj umirjeni.«
Sama mir najde predvsem doma. Strašno je rada tam: »Ko odpre vrata, skoraj vedno dahnem: Dom. Prelep je občutek, ko me objamejo stene in čutim intimo. Dom je moje zatočišče, zapik. In tudi zjutraj si vzamem čas za vse, kar si lahko tam nudim, in si uro nastavim prej, ker pač nisem frfrasta. Če hitim, pridem v službo nesestavljena. Potrebujem uro in pol, da zjutraj 20 minut telovadim, se oprham, nekaj malega pojem, četudi je to samo kruh s pašteto, pogledam e-pošto, tako da v službo pridem že malo pripravljena.« Hrana je bila za Mišo in njene vedno povezana z druženjem in pogovarjanjem. Najraje je ima ribe, »čeprav jih znam najslabše pripraviti, oziroma mediteransko hrano in francoske sire.« Sladic, ti srečnica, ne mara kaj preveč, »razen palačink,« in tudi s kilogrami se ne ubada. »Pri nas nihče niti tehtnice nima. Le zakaj? Saj po gumbu na hlačah ali krilu veš, kdaj si pretiraval…in če si, pač naslednji dan ne poješ praženega krompirja.«