Jožeta je igra zasvojila že v osnovni šoli in prvič je nastopil pri osmih letih, ko je igral zajčka v Prešernovem gledališču v Kranju. Prav tam je pozneje deloval kar dvajset let, vse dokler je bilo to gledališče amatersko. »Vendar je bil ta naš amaterizem bolj profesionalizem, toliko smo delali – do leta 1986, ko je Prešernovo gledališče postalo profesionalno, kar je Kranj vsekakor potreboval,« s svojim žametnim glasom pripoveduje Jože, ki so mu ponujali, da lahko tam ostane kot profesionalni igralec. »Ampak jaz igralstvo jemljem samo za svoje zadovoljstvo, nikakor ne za svoj kruh. Kajti ta poklic je izjemno težak, tak razpoloženjski. Človek pa ni zmeraj razpoložen, toda če si profesionalec, potem to hočeš nočeš moraš delati.« Tudi ko ga je v mladih letih režiser Mile Korun povabil na igralsko akademijo, češ da ga takoj vzame za študenta, se za to ni odločil: »Počutil sem se polaskanega in bilo mi je v čast, ampak sem igranje raje vzel za svoje zadovoljstvo kot za poklic.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Tako je za svojo dušo igral še v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani in v Gledališču Toneta Čufarja na Jesenicah, obenem pa polnih štirideset let delal v Savi Kranj. »Tam sem delal vse od začetnika, ko sem še spoznaval gumo, pa do razvojnega oddelka, toda glede na svoje govorne in podobne sposobnosti sem bil kmalu v marketingu,« se nasmehne in v užitek je poslušati njegovo žlahtno slovenščino. Na koncu je bil vse do upokojitve komercialist za Balkan in to območje dodobra spoznal. Po tistih poteh je potem večkrat odpeljal tudi svoje nekdanje soigralce iz Prešernovega gledališča. »Se pa še zdaj redno dobivamo, vsako leto štirikrat ali petkrat. Hodimo na izlete, za štiri dni gremo kam med prvomajskimi prazniki, v treh delih sem jim razkazal Bosno, bili smo na Madžarskem, v Makedoniji …« V tej kranjski druščini, ki je leta 1986 končala skupno igralsko pot, sta denimo tudi Janez Dolinar in Rastko Tepina, katerih otroka – Ana Dolinar in Aljaž Tepina – sta oba postala profesionalna igralca. Kaj pa kateri od Jožetovih otrok, je šel tudi po očetovih poteh? »Ne, žal ne, imam tri otroke, pa noben ni šel v to smer,« pravi in ponosno dodaja, da je tudi dedek. »Imam vnuka, starega petnajst let. Ampak tudi on najbrž ne bo igralec, je bolj modrec, mislec, zgodovinar,« se zasmeji.

Družina ni zaradi njegovega igralskega konjička nič trpela in danes, po toliko letih, mu domači rečejo le: »Lepo naredi, da ne bo sramote!« V resnici so seveda ponosni nanj, tako kot je ponosen Jože, da so se spomnili nanj tudi ustvarjalci Ene žlahtne štorije: »Vesel sem, da sem lahko del tega projekta, ki je tako izjemen, tako originalen, tako domač! Na snemanja imam prekrasne spomine, zelo smo uživali, čeprav je bilo kakšen dan treba posneti kar petnajst prizorov, kar je za takšno staro glavo kar malo hudo! Kakšno soboto in nedeljo sem kar v pižami letal po hiši in se učil besedilo, ampak ko prideš noter, ko preklopiš, nekako vendar gre.«