Denis Avdić je vesel, da vsaj njegov sin živi v zdravem družinskem okolju, ki je prežeto z ljubeznijo, saj sam tega v svojem otroštvu ni užil prav veliko. foto: M24
Vsak v življenju doživlja vzpone in padce, in čeprav Denis sije od sreče in rad poudarja, da mu družina in sinček dajeta energijo, ima za seboj bolečo izkušnjo iz otroštva. Če kdo, potem on ve, kako je, če nimaš družine. O tem je spregovoril na predstavitvi zanimive knjige za otroke in odrasle Zakaj Lunina vila in Sončni princ ne živita skupaj? avtorice Polone Kisovec.
Denis kot Denis vse zavije v šalo, in tako je začel tudi pripoved o svojem otroštvu. »Oče in mama sta se ločila, ko sem bil star leto dni, zato sem prikrajšan za to travmatično izkušnjo. Sicer pa je pri nas v Bosni tako, da gre oče delat v Slovenijo in pošilja domov denar. Če je kaj viška, pa dobiš v Sloveniji še polbrata.«
Denis priznava, da mu v zgodnjem otroštvu ni bilo lahko. »Mama je delala v lokalni gostilni, zato sem vse dneve preživel tam. Pri štirih sem začel kaditi. Ja, prav ste slišali. In to razvado sem gojil do šestega leta. Bil sem priča različnim pijanskim razpravam in šalam, ki so vse prej kot primerne za otroka. Odlično sem se naučil igrati biljard, čeprav sem pri petih potreboval stol, da sem prišel do pravih udarcev. Ko je v gostilno prišel kakšen nov obiskovalec, so ga izzvali in mu rekli, naj se pomeri z malim, torej menoj, za sto mark.«
Gostilna je bila seveda vse prej kot primerno okolje za otroka, zato je Denisa k sebi vzela teta. »Imela me je rada in lepo je skrbela zame, a kljub temu to ni bila tista prava starševska ljubezen. Seveda sem kot fant pogrešal tudi očeta, a teta je bila po svojem značaju kar 'ornk dec'. Spomnim se, kako so morali priti otroci v šolo z očeti, z menoj je šla teta. Pomerili so se v nogometu in ugotovil sem, da ga je veliko bolje obvladala kot marsikateri oče. Ko sem se že nekako navadil, je prišel nov šok, vojna in selitev k očetu v Slovenijo. Zdaj boste rekli, da bi moral biti srečen, a če dobiš v paketu z očetom še mačeho, ki te ne mara preveč, je to za otroka velik stres. Poleg tega sem se srečal še z drugim jezikom in kulturo. A kljub temu sem vse to prebrodil in odrasel v zrelo osebo. Izkušnja iz mojega otroštva je v meni pustila trajne posledice, zato mi družina še toliko več pomeni.«
Denisu je žal, da s sinom Timom ne more preživeti toliko časa, kot bi želel. »Tri leta in pol je star in temu primerno je tudi njegovo dojemanje družinskega življenja. Zadnjič mi je rekel: 'Tata, ti ne maraš vrtca.' Seveda tako razmišlja, saj začnem službo ob petih zjutraj in ga ne morem peljati v vrtec. Potem pravi: 'Tata, ti ne maraš plesnih vaj', saj ga tudi tja ne morem peljati, ker imam takrat predstave. Na neki način komaj čakam, da bo nekoliko starejši, da mu bom lahko razložil, da imam pač takšno službo, da pa ga zato nimam nič manj rad.«
Napačno vnesen email naslov
Ta email naslov je že uporabljen!
Registracija je bila uspešna!
© 2024, SALOMON d.o.o.
Vse pravice pridržane.
