42-letne novinarke in magistrice politologije, ki se spozna na medije, komuniciranje in ameriški politični sistem, se najbrž še spomnite kot obraza športnih novic na Pop TV. Potem se je prelevila v dopisnico iz Washingtona za 24 ur in BBC World Report ter na koncu izstopila iz klasičnega medijskega vrtiljaka ter zagnala Metino listo. Zdaj se pripravlja za spomladanski sprehod do severnega tečaja. V izbrani ženski družbi.

Na Facebooku pravite, da ste bili voditeljica in dopisnica v prejšnjem življenju. Ker niste več kronistka družbenega dogajanja ali ker zdaj zavzemate stališče?
Nikoli nisem bila kronistka družbenega dogajanja. Prejšnje življenje je mišljeno kot novinarsko delo na televiziji. Zdaj se ukvarjam z drugačnimi mediji, a sem še vedno v novinarstvu. Ni mišljeno, da delam nekaj čisto drugega, bolj za drugačne medije. Pri tem imam več svobode. Prej sem delala običajna poročila, zdaj pišem komentarje in kolumne, največ časa pa mi vzame upravljanje Metine liste, ki ni klasičen medij, kjer bi novinarje pošiljali na dogodke. Če bi imela na Pop TV priložnost za take rubrike, bi to že takrat počela tam.

Je Metina lista posledica tega, da so v naših medijih novinarji vse bolj prenašalci sporočil in vse manj kritični informirani usmerjevalci javnega dialoga?
Ne vem, če je ravno posledica, se pa strinjam, da so novinarji vse bolj kretničarji, bi pa vsaj od tistih, ki so poznavalci svojih področij, rada slišala tudi njihovo mnenje. Meta je bolj posledica prehoda k novim, digitalnim, družbenim medijem, ki sem jih že ob prvi Obamovi kampanji zaznala kot prihodnost. No, danes noben medij ne more delovati brez razmisleka, kako bo naslavljal bralce na spletu in družbenih omrežjih.

»Mediji se danes uporabljajo kot orodje politike in kapitala, cilj pa ni, da bi lahko ljudje bolje odločali na volitvah.« 

Športa se še niste naveličali. Ali pa ste se projekta 12 žensk na severni tečaj lotili preventivno, ker nas zaradi zmage Trumpa čaka konec sveta?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Anastasio ganili odzivi na vodenje Pop ina

Novinarka Anastasija Jović se je preteklo nedeljo nepričakovano preizkusila v vodenju oddaje Pop in. Čeprav ji je malce nagajala obutev, se je v vlogi voditeljice odlično počutila.

Lepa. (smeh) Šport je moj DNK, z njim se ukvarjam vsaj štiri do šestkrat na teden, projekt Evro-arabska ženska odprava na severni tečaj pa je priložnost, ki se ponudi redko. Bilo je nujno, da se vsaj prijavim, potem pa sem bila tudi izbrana.

Cilj odprave ni toliko športen kot družben: opozoriti, da ženske zmorejo vse, kar moški. Koga je treba bolj opozarjati na to: ženske ali moške? Gre za zapiranje vrat ali premalo samozavesti, da bi jih ženske sploh hotele odpirati?
Oboje. Žensk se v preteklosti ni spodbujalo k temu ali pa se vsaj to ni videlo kot dobro za njihove kariere. Projekti, ki smo jih razvijali tudi na Metini listi, kažejo, da imajo ženske težave s samozavestjo, javnim izražanjem mnenj in prevzemanjem vodilnih vlog – ker je vse to bilo rezervirano za moške. To se spreminja, a počasi. Odprave na severni pol se nisem lotila, ker je to projekt za ženske, ampak ker tam še nisem bila. Sem pa rada v družbi žensk in moških, ki se ne uklanjajo družbenim zapovedim, kakšni naj bodo, ampak si aktivno prizadevajo za izpolnitev svojih želja.

Se ženske ne vključujejo v javno razpravo zaradi vse nižjega nivoja debate?
Javni dialog je tudi po zaslugi medijev danes konflikten: za in proti, kar ženskam ni blizu. Bolje se počutimo v situacijah, ki niso, »kdo bo koga na gobec« in kdo je močnejši, smo za dialog, sodelovanje, iskanje skupnih rešitev. Prevladujoč model v klasičnih medijih pa je konflikt. Ne ukvarjajo se s tem, da bi ljudje po prebranem članku o temi vedeli več, to je prazno nabijanje klikov, ki vodi v manjšo obveščenost. Mediji se danes uporabljajo kot orodje politike in kapitala, cilj pa ni, da bi lahko ljudje bolje odločali na volitvah.

Zakaj se človek odloči, da gre na severni tečaj? Je to ta slovenski DNK, ki želi osvojiti vse, kar je daleč, visoko, ekstremno?

Mogoče ima pa to res opraviti kaj s slovenstvom v meni, ker smo kot narod nagnjeni k takim podvigom. Jaz sem se prijavila, ker tam še nisem bila, ker so takšni projekti logistično in finančno zelo zahtevni, za kar je tu poskrbljeno. Pa tudi Metina lista ljudi spodbuja, da si upajo dlje od pričakovanj družbe. Želim, da mi to uspe tudi, ker sem zelo zmrzljiva oseba in bi si rada dokazala, da zmorem. Preizkušam samo sebe, ker vem, da so drugi že zmogli – pa mogoče lahko tudi jaz.

Kako boste odpravo medijsko pokrili na terenu? Danes je športna kamera, priključena na družabna omrežja, higienski minimum.
Med pripravami smo se aktivirale vsaka v domačih medijih ter na Twiterju, Facebooku in Instagramu, odprle pa smo tudi podcast. Kaj bo tam, pa je odvisno od okoliščin. S seboj bomo imele satelitski telefon in baterije, za katere upam, da zdržijo čim dlje. Ko jih izpostaviš mrazu, se hitro izpraznijo, za zelo občutljive so se izkazale tudi Applove naprave. Upam, da bomo lahko osveževale statuse na družbenih omrežjih in snemale podcaste, da bomo uspele ohranjati baterije tople oz. bo sonce in jih bomo lahko polnile. Drugače pa ja, jaz sem takoj za neprekinjen prenos z malo kamero.

»Odpiramo teme, o katerih se manj govori in dajemo besedo ljudem, ki imajo kaj povedati. Da ne pride v medij vsaka Angelica in ljudje, ki so kot prazne steklenice in nimajo kaj povedati.«

Ameriške predsedniške volitve še nikoli niso bile tak resničnostni šov kot letos, a ne vem, če je to dobro za demokracijo. Dosegle so več ljudi, a ne na pravi način.
Ne bi se mogla bolj strinjati. Ljudje več beremo in imamo dostop do več informacij, a do nas pride tudi več smetja in ne znajo vsi ločiti, kaj je novica in kaj ne ter kaj je treba jemati resno in česa ne. Ta kampanja je bila posebna v tem, da je bil eden glavnih kandidatov oseba, ki je v preteklosti vodila uspešen resničnostni šov. Trump je bil kot zvezda resničnostnega šova briljanten. Ne govorim o tem, kdo se z njim strinja in kakšen je njegov način nastopanja – oddaja je bila večkrat nominirana za emmyja in trajala je več kot deset sezon. Težava je v tem, da je Trump s prestopom iz resničnosti v politiko s seboj prinesel tudi jezik, teme in sporočila, ki niso zgledni. Zna nagovoriti bele moške delavskega razreda, ki so ob boljši kondiciji gospodarstva včasih živeli bolje, zdaj pa morajo delati po dve, tri službe, da se prebijejo čez mesec. Krivca za to seveda iščejo zunaj, v manjšinah. To so instantne rešitve, za katere se bo izkazalo, da niso tako preproste, a v kampanji je bilo dovoljeno vse.

Kako hitro bodo nizek nivo debate in jezika začeli kopirati naši politiki?
Ga že. Poslušajte Sarkozyjevo gonjo proti imigrantom in nizozemske nacionaliste. Evropa se premika v desno, ker levica s svojim komuniciranjem ne pride tako blizu ljudem. Desničarji jih prepričajo s preprostimi slogani in strašenjem.

Bi lahko bil Trump čisto dober predsednik? Volilna kampanja te sili, da rečeš vse za zmago in da sploh dobiš možnost kaj narediti. Umirjen nenastopaški kandidat v taki igri ne pride niti čez kvalifikacije.

Ja, eno je delati kampanjo, drugo pa vladati. V ameriškem sistemu zavor in ravnovesij se tri veje oblasti, sodna, izvršna in zakonodajna, omejujejo tako, da ne more nikoli ena prevladati nad drugima dvema in vpletene sili k soglasju. Trump, ne glede na podporo v kongresu, vsega, kar je govoril, ne bo mogel izpeljati že, ker ne bo imel take podpore. Je pa, kot ste omenili, vprašljivo že to, kaj od tega, kar je govoril v kampanji, bo sploh hotel narediti kot predsednik. Tako brutalen, kot je bil v kampanji, kot predsednik ne bo mogel biti. Vprašanje pa, če je to že dovolj za dobrega predsednika.

Se v družbi dejansko čuti, če je predsednik republikanec ali konzervativec?
Tokrat je bilo v igri imenovanje devetega vrhovnega sodnika, ki imajo dosmrtni mandat, kar je nagnilo zdaj izenačeno sestavo na eno ali drugo stran. Na tnalu je več velikih vprašanj, ki zadevajo celo državo, od odnosa do splava in dostopa do orožja ter zdravstvenega zavarovanja. Kakršna koli bo odločitev sodišča v teh primerih, bo to močno vplivalo na ameriško družbo in najbrž tudi svet. Ker so že trije sodniki dopolnili 80 let, je velika verjetnost, da bo nov predsednik imenoval celo dva nova sodnika. Izbor le-teh pa lahko državo premakne iz sredine močno v levo ali desno. Najbolj se sicer menjava predsednika pozna v Washingtonu: ko pride na oblast druga stranka, se tam samo ob glavni ulici zamenja več 10.000 ljudi.

Kaj lahko mi, ki nam ni všeč, kako se iz državljanov dela čreda, naredimo, da bo javna debata pozitivno vplivala na kvalitetno izbiro ljudi na volitvah?
Posamezniki moramo zbrati dobre informacije, preden ljudi ocenjujemo, obsojamo in obtožujemo. Kar nekaj kolegov jamra nad tem, kako delujejo mediji, a ne naredijo nič, da bi se to spremenilo, ali izstopijo ter začnejo delati nekaj svojega ali vsaj za medij, ki deluje drugače. Tega poguma jim manjka. Jaz sem, ker sem opažala vse več apatije in vdanosti v usodo, zagnala nov, okolju prijazen medij, v katerem odpiramo teme, o katerih se manj govori in dajemo besedo ljudem, ki imajo kaj povedati. Da ne pride v medij vsaka Angelica in ljudje, ki so kot prazne steklenice in nimajo kaj povedati, a jih mediji, ki lovijo klike in gledanost, vabijo, ker prazne steklenice najbolj donijo in odmevajo. Žal resno novinarstvo za klike in naklade težko tekmuje na tak način, saj pritegne več pozornosti vsaka črna novica, smrt, posilstvo in pogrom nad ravnateljem ali vzgojiteljico.

In še o esenci življenja: malo je tako usodnih točk delitve, kot so rozine. Ste kdaj razmišljali, zakaj ravno te delijo svet na pol? Tako bipolarnega odnosa nimamo do nobenega drugega sadja.

(smeh) Nisem vedela, da se tako zelo delimo pri rozinah, dokler nisem začela o tem tvitati. Jaz jih ne maram, a res sprožajo neverjetno močna čustva in zelo se zabavam, ko vidim, da nas deli tudi odnos do, kot sem jih krstila, grozin. Nisem pa še razbrala, ali so rozinoljubci bolj desni ali levi ... Bom odprla anketo na to temo na Twitterju. Hvala za idejo.