»Jaz sem sicer popolno nasprotje mojega lika in nikoli v življenju nisem bila zaciklana, ker ko mi nekaj ne diši, to pustim za sabo in grem naprej. Gledam pa svoje prijateljice, ki ne najdejo partnerja, ki bi bil pripravljen stopiti v vezo in graditi neko prihodnost, problem pa je tudi finančna nestabilnost,« pravi Mojca Fatur, ena od glavnih igralk v celovečernem prvencu Mihe Knifica Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo. Film o naključnem srečanju z ljubeznijo iz študentskih let, ki jo igra Mojca, namreč ne govori samo o strastni, pravi ljubezni, ampak tudi težavah generacije, ki se pri 35 letih še vedno spopada z negotovostjo.

Od snemanja filma in njegove projekcije na Festivalu slovenskega filma lani v Portorožu je minilo že kar nekaj časa. Koliko se ga sploh še spominjate?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Recept za izvrsten sirup iz materine dušice

Mnoge samorasle oblike timijana imenujemo kar s skupnim imenom materina dušica. Iz te aromatične zdravilne rastline lahko pripravite odličen sirup, ki vas bo osvežil v vročih poletnih dneh.

Snemanja se spomnim zelo dobro, ker je bila res fina energija. Ravno pred kratkim sva se s Klemnom (Slakonjo, op. a.) pogovarjala, kako na snemanjih, ko se vzpostavi takšna energija, zaživijo skupnosti in močna prijateljstva. Filma pa se spomnim zato, ker sem ga poleti gledala v Kranju, ko je bil predvajan v Layerjevi hiši, in je bilo prvič, da sem ga sploh videla, ker sem, ko je bil na Festivalu slovenskega filma, ravno dva tedna prej rodila.

In kako ga je bilo videti?
Meni je bil zelo všeč. Zdi se mi ljubek, nepretenciozen, življenjski. Takšen je, kot je življenje, duhovit, tragičen in dramatičen, vse.

Film spremlja generacijo v srednjih oziroma poznih 30. let, kamor spadate tudi sami. Se lahko s čim poistovetite?

Gre za čisto življenjske stvari. Jaz sem sicer popolno nasprotje mojega lika in nikoli v življenju nisem bila zaciklana, ker sem narejena tako, da ko mi nekaj ne diši, to pustim za sabo in grem naprej. Nimam problema z vezmi in koreninami, ampak gledam pa svoje prijateljice, ki so luštne, izobražene, duhovite, krasne, a samske, ker ne najdejo partnerja, ki bi bil pripravljen stopiti v vezo in graditi neko prihodnost, poleg tega pa je problem tudi finančna nestabilnost. Ogromno prijateljic ne opravlja dela, za katerega so se šolale, in niti ne vidijo možnosti, da bi lahko imele stanovanje. V naši generaciji je ogromno nekega občutka zaciklanosti, da nimaš možnosti rasti, da ne vidiš prihodnosti, tako da gre za aktualno tematiko.

Ob vaši igri najprej pomislim na besede neznanska lahkotnost bivanja, lahko bi rekli tudi igranja.
Karkoli delaš, mora izgledati, kot da je nič. Glavno je, da tisti moment dihaš, živiš kot lik, ki ga igraš. Mogoče bi zame kdo lahko rekel, da se v življenju lahkotno lotevam stvari, a se jih ne. Lotevam se jih zelo resno, si pa ne pustim, da bi me zadeve, situacije, odnosi ubijali. Če začutim, da je nekaj prežvečeno in da je čas, da odpade, pustim, da gre, in se s tem ne obremenjujem, ker se mi zdi, da lahko samo tako plavaš s tokom življenja. V nasprotnem primeru se nekam usidraš in butaš ob skale.

Sami nikoli niste imeli težav niti s pomanjkanjem dela.

Ne, ampak to je mogoče spet ta moj odnos. Z vsem srcem verjamem, da ti na pot pridejo stvari, ko morajo. Na življenje gledam tako: imaš noč, imaš dan, toplo in hladno, enkrat prihajajo dobre vloge, nagrade, enkrat greš vase, se umakneš. To so trenutki, ko lahko obračaš liste, rasteš, in ko si spet na vrhu vala, pokažeš nekaj novega, drugače si vedno isti.

Kako je bilo delati z Miho Knificem?
Super, ker je človek. To mi je izjemno pomembno in mi ni dovolj, da me umetnik samo fascinira s svojim umom, prezenco, vesoljem, ampak mi veliko pomeni tudi, da imaš nasproti sebe človeka, ki zna začutiti, slišati. To je čisto drugačen proces dela, kot če imaš nasproti kakšne »egomanijake«.

Trenutno igrate tudi v predstavi Matilda, počak’! v Špas teatru. Kaj je čar Špas teatra za slovenske igralce?

Velikokrat opazim, da na Špas teater marsikdo gleda zviška, ampak sem se ravno zadnjič pogovarjala z Ivom Banom, da ne glede na to, kje delaš, delaš enako. Lik je lik, z enakim zanosom. To je bila ena od lepših študij v mojem življenju, Ivo Ban, Alojz Svete, Nataša Barbara Gračner, in tudi odzivi so super. Zaradi želje po hitrem, instant zaslužku je velikokrat na tapeti primitiven humor, tukaj pa tega ni in na neki način gre tudi za predstavo o minevanju in tem, kaj ti ostane na koncu, vezi, ki si jih uspel stkati z ljudmi.