»Ostanite še naprej z nami.« Mnogi še pomnijo besede, s katerimi je dve desetletji med letoma 1978 in 1998 Janez Čuček, še vedno eden izmed najbolj prepoznavnih obrazov RTV Slovenija, zaključeval Dnevnik. Vodil ga je v »zlatih časih« televizije z drugimi velikimi imeni malih zaslonov, kot so Tomaž Terček, Lidija Hren in Jure Pengov.

A to je bil le najbolj viden del njegovega novinarskega dela, tisti, ki prinaša največ prepoznavnosti. Sam pa večkrat poudarja, da je za dobrega voditelja potreben tudi dober novinar. In to je nedvomno bil – najprej pri časopisu Dnevnik, nato pri nacionalki, kjer je dolgo, hkrati z vlogo voditelja, opravljal funkcijo zunanjepolitičnega urednika. Svoje novinarsko znanje je prelil v serijo predvsem zunanjepolitičnih knjig, kot so Terorizem, Med Kubo in Indijo, Stoletje svetovnih vojn in Ostanite še naprej z nami. Ko je leta 1998 zaključil svojo kariero, je od Društva novinarjev Slovenije takoj prejel nagrado za življenjsko delo.

»Novinar si ali pa nisi. Ne moreš ob osmih v službo in ob štirih domov. S srcem moraš biti pri stvari. In zdi se mi, da je tega zdaj manj. Manj je tudi kolegialnosti in solidarnosti, kar je sicer problem celotne družbe. Ne vem, ali je to povezano z osredotočenostjo na zaslužek, še manj pa mi je razumljivo, da je tako tudi na nacionalki, katere cilj sploh ni ustvarjanje dobička,« pravi o današnjem novinarstvu, a dodaja, da je na »svojo« televizijo, njene voditelje in dopisnike še vedno zelo ponosen. Pri njem gotovo ni dvoma, da je bil novinar s srcem in glavo, ne le v delovnem času, ampak neprestano. »Z užitkom sem hodil v službo. Zdelo se mi je, da grem v klub, kjer se bom imel lepo, in dejansko je večinoma bilo tako.« Še v pokoju ne miruje, saj tedensko piše kolumne o televiziji za Nedeljski dnevnik in občasno druge prispevke, še vedno pa ogromne bere – vsaj 100 knjig na leto. Prav tako je zelo aktiven športno in socialno, saj tedenskega termina za tenis in druženja ob šampanjcu z dolgoletnimi prijatelji – med izbrano druščino so tudi Mojmir Sepe, Jure Robežnik in Ivo Daneu – nikoli ne izpusti.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Blake Lively vložila tožbo zaradi domnevnega spolnega nadlegovanja

Blake Lively je vložila tožbo proti soigralcu iz filma Konča se z nama Justinu Baldoniju. V času promocije filma so se pojavljale številne govorice o težavah na snemanju.

Na RTV-ju ste delali v času, ko se je tudi slovenska televizija začela zavedati pomena voditeljev kot zvezd malih ekranov. Kako ste to doživljali?
Zvezdništva na nacionalki ni bilo. Mislim, da niti niso prav radi slišali in dopuščali, da bi kdo bil kakšen hud zvezdnik. Spomnim se pokojnega Tomaža Terčka, ki so ga nedvomno vsi poznali in občudovali. On bi moral biti zvezda, pa ni bil. Kaj to pomeni v ZDA? Da imaš prepoznavnost in vpliv, hkrati pa svoj službeni avtomobil in neizmerno visoko plačo – skratka, televizija svoje zvezdnike crklja. Pri nas tega ni bilo; Terček je imel takšno plačo kot vsi ostali. Bili smo bolj polovičarske zvezde.

Zakaj so se imena, kot so Pengov, Terček, Hren, Bobovnik, vključno z vašim, toliko vtisnila v spomin ljudi?
Dnevnik je v zgodovini nacionalke v različnih obdobjih vodilo več kot petdeset voditeljev. Če danes vprašate ljudi, pa se jih spomnijo mogoče pol ducata. Samo voditeljstvo ni ne vem kako velika reč v novinarstvu, saj ni posebna umetnost napisati in povedati tistih 15, 20 napovedi po največ trideset sekund. Je pa tukaj en kavelj: voditelj ne moreš postati, če za seboj nimaš novinarske kilometrine, izkušenj in znanja. Sodi pa k temu še neka kemija, nedoločljiva kakovost, ki ni nujno povezana s kakovostjo novinarskega dela. Ene ljudi pač gledalci raje gledajo kot druge.

Kako ste funkcionirali? Je med vami potekala tekma za priljubljenost ali ste podpirali drug drugega?

V različnih obdobjih sem sodeloval z različnimi ljudmi, tudi v drugačnih sistemih. Nekateri so bili profesionalni voditelji in niso počeli nič drugega, večinoma pa smo bili novinarsko dejavni še na drugih področjih. Moja osnovna naloga, za katero sem dobival plačo, je bilo urednikovanje zunanjepolitičnega uredništva, sem pa bil nekaj časa tudi urednik Dnevnika. Ob tem sem bil vedno še novinar in delal prispevke, intervjuje ter oddaje.

Kakšen je bil preskok iz časopisnega novinarstva?
Na začetku je bil ta preskok poln neznank. Sploh nisem vedel, kako govorim, saj se nikoli prej nisem slišal na posnetku. Pred prvim prispevkom sem bil zelo skeptičen. Prepričan sem bil, da govorim neko čudno narečje, ki ni za na televizijo, a izkazalo se je, da mi gre kar dobro od rok. Skeptičen sem bil tudi glede svojega izgleda, kar je žal na televiziji prav tako pomembno. Po drugi strani pa je bil preskok razburljiv, saj je šlo za drugačen način dela in predvsem drugačno tehniko. Za časopis si natipkal članek, na televiziji pa sta se takrat šele začela snemanje in montaža.

Kako ste danes zadovoljni z delom voditeljskih kolegov?
Kdo pa sem jaz, da bi ocenjeval svoje kolege? Prepričan sem, da se vsi trudijo po najboljših močeh, so pa gotovo eni boljši, drugi slabši.

V enem pogovoru ste omenili, da jim manjka novinarske podlage. Zdi se, da so zaradi tega manj dosledni in neizprosni do sogovornikov, ki se izmikajo, saj velikokrat ne znajo iztisniti pomembnih odgovorov.

Ne spomnim se, da bi kaj takšnega rekel, mora pa biti dober voditelj absolutno novinar z vsaj desetletno prakso. Ne moreš nekoga brez izkušenj postaviti na voditeljsko mesto, saj ga ljudje ne bodo sprejeli, njemu pa bo nerodno, saj preprosto ne bo imel dovolj znanja in izkušenj. Glede zavzetosti pri iskanju odgovorov pa se ne bi povsem strinjal. Slavko Bobovnik, na primer, kar praska in grize in se trudi priti do končnega odgovora. In ni edini.

Koliko pomembna je avtoriteta voditelja? Ali se mora postaviti bolj v ozadje in prepustiti informacijam, da govorijo zase?
Voditelj mora nedvomno imeti avtoriteto. A struktura in vsebina nista samo njegova stvar. Prvo sejo o okostju oddaje smo imeli že dan prej, naslednji dan smo se znova dobili ob devetih in dodajali nove, sveže stvari, dokončno pa smo strukturo oblikovali na seji ob treh. Pri tem so ob voditelju sodelovali še uredniki Dnevnika in posameznih področij. Skratka, oblikovanje Dnevnika je bilo timsko delo, seveda pa je potem na voditelja padla odgovornost, da je vse to povezal in predstavil ljudem. Kolikor vem, podobno deluje še danes. Tisto, kar se je medtem bistveno spremenilo, je tehnologija. Spomnim se, da sem pred leti poročal z daljnega vzhoda. Snemalec je snemal na filmski trak, in ko je posnel prispevek, sem odšel na letališče, na primer v Džakarti, in prosil pilota, ki je šel tisti dan v Evropo, da trak odpelje s seboj in ga odnese do predstavnika Jata (jugoslovanska letalska družba, op. a.). Jaz sem medtem na televizijo sporočil, kam in s kom bo prispel, da ga je pilot Jata prevzel in odpeljal v Beograd, tam pa ga je na letališču pričakal predstavnik televizije. Vsa stvar je trajala 24 ur. Danes bi imel s seboj računalnik, kamor bi prispevek naložil in v pol ure bi bil v Ljubljani. To je odločilna prednost današnjega televizijskega novinarstva.

A vseeno se na te čase gleda kot na zlate čase novinarstva, danes pa govorimo predvsem o številnih problemih, ki ga tarejo. Je to upravičeno?
Je. Pustiva nacionalko malo ob strani, ker ima drugačno strukturo. Ostali del novinarstva pa je padel v kremplje kapitalizma, ki ima eno samo vodilo – dobiček. Do dobička pa prideš tako, da znižaš stroške, kolikor se da. Kar pomeni, da z manj ljudmi delaš tisto, kar bi bolj kakovostno in lagodno naredil, če bi jih bilo več. Dvajset let nazaj tega ni bilo, novinarjem so bili omogočeni boljši pogoji dela. Da ne govorim niti o nesrečnih kolegih honorarcih, ki živijo obupno težko življenje zaradi tega, ker lastniki hočejo po vsej sili samo dobiček in jim ni več mar za to, kdo in kako ga ustvarja.

Je to hujše kot nadzor oblasti? Še danes namreč poslušamo, kako je partija v Jugoslaviji zatirala svobodo govora in informiranja, novinarje pa dojemala kot družbenokoristne delavce, ki imajo svojo funkcijo v strukturi oblasti.

V očeh oblasti smo to res bili, ne pa v svojih očeh. Vpliv politike na novinarstvo nekoč in danes se v resnici ni kaj dosti spremenil. Politiki po vsem svetu in v vseh obdobjih hočejo imeti nadzor in vpliv na novinarje in sredstva javnega obveščanja, zato da bi promovirali njih osebno ali njihove stranke. Edina razlika je, da je bila takrat ena stranka, zdaj pa jih je več.