Za njim je sedemdeset let neprekinjene igralske kariere, v kateri je odigral več kot 300 filmskih in gledaliških vlog. Snemal je nemške, italijanske, avstrijske, ameriške, francoske, angleške in druge produkcije različnih žanrov, od kriminalk do vesternov, ter se družil z velikani, kot so Elizabeth Taylor, Richard Burton, Sam Peckinpah, Yul Brynner, Christopher Plummer, Stewart Granger, Klaus Kinski, Franco Nero, Richard Conte … Večinoma je znan po vlogah negativcev, a to ga ni nikoli motilo; pravzaprav je prepričan, da je imel ravno zato vedno veliko dela. Med njegovimi filmi so Dobri stari pianino, Ples v dežju, Minuta za umor, Rabanek, gusar iz pekla, Vinetu, Maciste proti lovcem na človeške glave, Nevidni bataljon, Sutjeska, Vojna vihra, Bratovščina Sinjega galeba … Aktiven je še danes, čeprav šteje 94 let. Uglajen gospod stare šole je vedno veljal za velikega šarmerja in ostaja eden redkih pravih gentlemanov modernega sveta. »V življenju je treba uživati,« je njegov moto, zato si redno privošči cigare in viski.

Čestitam za prvi žaromet za medijsko legendo. Upam, da ste se ga razveselili.
Veste, kaj, če dolgo časa živiš, tudi veliko doživiš. (smeh) Sem presenečen. Brez dvoma je to prestižna nagrada, ki ima svojo ceno, svoj pomen, in, jasno, če ti nekaj takega pade v naročje, moraš biti vesel. Da ti potrditev, da si ljudem nekaj dal, da jim je tvoje delo ostalo v spominu. Da je imelo pomen v naši igralski kulturi. Gre za priznanje življenjskega opusa. In mislim, da imam za sabo lep opus – sedemdeset let neprekinjenega igralstva! V teh sedemdesetih letih ni bilo niti enega leta, da ne bi profesionalno nastopal ali v gledališču ali v filmu. Počaščen sem in hvaležen, da ste me izbrali.

Sedemdeset let neprekinjene kariere. Uf! Je bilo kdaj težko – ste morda pomislili, da bi bilo bolje, da bi počeli kaj drugega?
Ne! (odločno) So bila odstopanja, a jaz sem živel z igralstvom. Ko sem se na začetku vrgel v teater – moja gledališka kariera je trajala kakih 15 let, tja do 1955 –, film pri nas še ni bil v ospredju, posnel se je eden na leto, zato sem živel za teater. Odločilen zame je bil Kosmačev Dobri stari pianino, z njim se je začelo, potem pa so me »odkrili« Nemci in moja filmska kariera je stekla. Glavni faktotum, ki me je porinil v to, je bila pravzaprav moja pokojna soproga, ki me je prepričala, da sem šel na svobodo. Šestdesetega leta iti v svoboden poklic, je bilo strašno tvegano, sploh če si se vezal na film. A je rekla, naj poskusim. In je šlo naprej: odprla se mi je Italija, snemal sem z Američani, Angleži, Švedi, Avstralci, Argentinci, Španci, Rusi … Če danes pomislim, sem imel srečo, da so se vloge kar vrstile. Morda zato, ker nisem bil filmski ljubimec, ampak večinoma »bad guy«, in kot negativec imaš možnost, da ne zastariš. (smeh) V gledališču sem imel prvi angažma decembra 1943 (takoj sem padel v velike vloge), zadnji igrani film pa sem posnel pred dvema letoma; sedaj sem sicer delal neke dokumentarce, a to ni pomembno.

Torej ste še vedno aktivni.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Vse kar morate vedeti o uporabi glicerina za lepoto in zdravje

Ste že slišali za glicerin? Gre za vsestransko in naravno sestavino, ki ima številne koristi za lepoto in zdravje.

Živim! Še vedno imam neko dinamiko, hvala bogu. Vse življenje sem se veliko ukvarjal s športom. (razmišlja) Veste, teater je kolektivna zadeva, jaz pa sem očitno individualist in film mi je to omogočal. In takrat mi je film odprl svet. Vedno ponavljam, da je lahko vsak film, ki ga posnameš, tvoj zadnji. Nikoli ne veš. Zato ni važno, ali je film dober ali slab – ti moraš biti maksimalno dober, sploh če hočeš dobiti angažma za naprej.

Na televiziji pa niste veliko nastopali; nekje ste celo rekli, da je ne marate.
Kar je na televiziji snemano s filmsko kamero, me še zanima, z elektroniko pa ne. S filmsko kamero sem imel vedno nek kontakt, s televizijsko pa ne. S televizijo se nisva imela nikoli rada. Film sem sprejel kot svoje življenje, televizijo pa mimogrede. Film zame ni bil služba, ampak življenjska okupacija. Živel sem za film, živel s filmom in preživel s filmom.

Bolj znani ste bili pravzaprav v tujini …
Gotovo – moj glavni opus je bil zunaj!

Niste nikoli razmišljali, da bi ostali v tujini?

Jaz sem, moja žena pa ne. Ponudb sem imel veliko, tako iz Nemčije kot Italije. Saj sem imel bazo v Sloveniji, sem prišel domov, zamenjal kovčke, pa me spet ni bilo mesec ali dva. (smeh)

Žena je torej imela velik vpliv na vas – zaradi nje ste se odločili za svoboden poklic, zaradi nje ste ostali v Sloveniji.
Res je. Zelo dobro se je razumela z mojimi starši, ki so imeli takrat vilo na Bledu. Tam se je odlično počutila; imela je težave z zdravjem, in to je bil tudi eden izmed razlogov, da sva ostala. Če bi šel v tujino, bi imel verjetno še večjo kariero, ampak takrat je počasi prihajal bum televizije, ki je filmu »ukradla« B-produkcijo. Prej, med 60. in 70. letom, pa je bilo za filme res plodno obdobje, v Italiji se je takrat na primer posnelo dvesto filmov na leto, večinoma koprodukcije – še nisem končal enega, pa sem že imel novega. Strašno dinamično je bilo takrat življenje. Pa še nekaj je bilo v tistem obdobju: ostanek filmske romantike, ki se je potem strašansko skomercializirala. Zato mi je bil takrat film res všeč. Film je avantura, v njem je premešano vse: glamur, umetnost, ekonomija, posel … celo mafija.

Katere so bile glavne razlike tujih in domačih produkcij?
Pri nas smo se vsi poznali in vsi so imeli predstavo o tebi – na primer: on nosi kravato, ne more igrati klošarja. Zunaj pa te niso poznali,  videli so te in se odločili, kaj bodo iz tebe naredili. Sploh pri Američanih je prišlo na avdicijo po dvesto ali več ljudi in res so lahko izbirali. Tam je bila konkurenca tako huda! Zasebno so čudoviti, na avdiciji ali na sceni pa ni prijateljstva. Angleži so na primer zelo pravični, Nemci so prav tako zelo korektni, Italijani malo šlampasti … Pri tujih produkcijah ni bilo domačnosti, privatnih povezav, ampak sta vladala disciplina in profesionalizem. Pri nas tega še danes ni. Imamo sto in še režiserjev, snemamo pa malo in z malim denarjem. Imamo izvrstne režiserje, talentirane in z veliko znanja, a so vsi stisnjeni s proračunom, da ne morejo delati drugače. Rad citiram Hitchcocka: »Pri filmu moraš metati denar skozi okno, da pride skozi vrata nazaj! To ni kruh, to je potica, ki ima orehe in rozine, zato je dražja.« Moja logika je, da moramo delati filme, ki bodo šli čez Karavanke, ne lokalne. Premajhni smo. Islandci naredijo šest filmov na leto in vse prodajo – pa jih je dvesto tisoč! Treba je najti univerzalne teme, naši filmi pa so prej etude. Jaz trdim, da mi nimamo nacionalne kinematografije, urejeno imamo stihijsko. Toliko časa govorimo o krovnem zakonu, a ga še vedno nimamo! Ali delaš nacionalno ali pa komercialno kinematografijo – odločiti se je treba. Američani glasno povedo, da delajo komercialno. Hollywood je tovarna sanj, dela fikcijo, ljudje jo hodijo gledat – ali je to dobro ali ne, ne vem. A imajo svojo publiko in služijo denar.

Še gledate filme?
Več ali manj le na televiziji. Več hodim v gledališče. Film se je zelo spremenil, tehnika je napredovala, igra se je sprostila. Včasih je bilo vse na igralcih, danes pa so v ospredju eksplozije, dirke, akcija, posebni efekti …

Vam to ni več blizu?

Stvari se spreminjajo in ti jih sprejemaš. Svet gre naprej. Kaj vse je prinesla tehnika in kako hitro se razvija! Jasno, da se te spremembe čutijo tudi v umetnosti in kulturi. Film je še najbolj konstanten, saj je najbolj odvisen od inkasa, zato pa se mora približati gledalcem.

Kaj pa moderna televizija – resničnostne oddaje …
Tega ne spremljam. Morda sem prestar. Zdi se mi, da je to poceni zabava in celo podcenjevanje gledalcev. Najbrž pa je gledano. Bog pomagaj!

Kakšen pa je nov slovenski rod igralcev?
Dober. Imamo par vrhunskih igralcev in veliko zelo dobrih. V prejšnjem režimu je bil problem, da so bili igralci v slovenskem filmu teatralni, sedaj pa je obratna diskrepanca: v teatru so sprejeli filmski način. To dvoje je treba ločiti! To je kot pri športu: nekaj je biatlon, drugo pa alpske discipline. Tisti, ki zna skakati, ne zna voziti slaloma, vse pa je smučanje. Osnova tehnike je ista, potem pa se loči.

Družili ste se z igralsko smetano, ko so bile to res zvezde, o katerih zasebnosti se ni veliko vedelo.
Ja, to so bili zelo lepi časi. Stewart Granger, Christopher Plummer, Ali MacGraw, Richard Burton, Franco Nero, Curd Jürgens, Michael York … To so bili zelo različni ljudje. In v tistem času je bila pomembna morala, v pogodbi je igralkam točno pisalo, s kom se lahko družijo in v katere lokale zahajajo. Hitro so te lahko ožigosali; če si zamenjal tri partnerje, si bil že »ohoho«! Zato se je Liz Taylor ločila in takoj spet poročila. Sedaj se je to sprostilo in vsi vedo vse o vseh, prej pa je bila zasebnost zaprta, igralce se je eksploatiralo preko filma in igre, ne zasebnosti. Banalno rečeno: tudi na tem področju se je sedaj razpasel brezobzirni, negativni kapitalizem. Vse je marketing in vsak izrabi svojih pet minut, če jih lahko.

Vi ste bili vedno gentleman – o svojih ljubezenskih avanturah in o skrivnostih ter intimi zvezdnikov niste nikoli javno govorili. Bomo vašo biografijo vseeno kdaj dočakali ?

Saj so mi že večkrat prigovarjali, a moje filmsko življenje je preveč povezano z mojim zasebnim, in če tega ne povem, potem ni vse skupaj nič. Pri vsakem filmu so bila druga doživetja in ljubezenske avanture; če bi to napisal, bi bil svinja. To so doživetja, ki so mi dala nekaj lepega. Zakaj bi to pripovedoval javnosti?

Ker bi nas ravno to zanimalo.
Veste, notri bi bilo par res znanih imen iz sveta filma – bi me še kdo tožil! (smeh) Nima smisla.