Sama, kot bojevnica zavzame prostor na odrskih deskah in se uporniško, z rahlo poševnim nasmeškom zazre v publiko, ki od nje pričakuje aktivno razgibavanje trebušnih mišic. Barbi je namreč svoje talente pošteno premešala in jih združila v 'odštekani' monokomediji 50 odtenkov ženske. Klepet z njo je sproščen in zabaven. Tudi tedaj, ko mislim, da sva ugriznili v 'žmohtno' temo …

Bojevnica na odru
Stati takole sam na velikem odru zagotovo ni mačji kašelj. Čeprav je potrebno priznati, da Barbi na odrskih deskah ni videti prav nič osamljeno. Vzbuja namreč občutek, kot da po njem dirja, skače in kriči več deset žensk. Pa vendarle mora biti to velik izziv? ''Velik izziv, velika odgovornost in hkrati fantastičen občutek, da v ljudeh sprožaš nekaj pozitivnega. Pred vsako predstavo imam 'ritual', med drugim miže preletim besedilo. Potem sedem v dvorano in opazujem občinstvo, ki prihaja. Ljudje v dvorani vedno navijajo za tistega na odru. Želijo si, da bi bilo dobro. Ampak kljub temu vedno pride gospa trema. Malo je vedno mora bit,'' se zahahlja Mariborčanka, ki ji ne bi pripisala niti drobtinice treme. Prej bi rekla, da si je v dvorani privoščila pošten zalogaj čokolade, ki jo tako zelo obožuje in med žvečenjem zavijala z očmi nad damami, ki so se malce preveč uredile za njeno gimnastično predstavo.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Kaj pa, če je vse res?
Nabrita rdečelaska tekom predstave sicer odstre tančice svojega osebnega življenja, a pred pričetkom občinstvo dvoumno opozori, da vsebina predstave ni prav nič resnična. Pa to ne drži, kajne? ''Drži in ne drži. Vse je malo zares in malo za šalo. Saj veste, brez pretiravanja ne gre in niti ni zanimivo. Kajti na odru je Barbi Šov – to je njena zgodba njene (ne)resnice. Predstava je mešanica izkušenj (mojih, prijateljskih in ukradenih drugim ženskam), popopranih z domišljijo in nedolžnimi lažmi ter vse skupaj zapakirano v humorni bombonček,'' navrže igralka.

Kdo je član ekipe, ki jo med predstavo tako naklonjeno gleda?
Da se med predstavo ne zabava samo občinstvo, temveč tudi člani ekipe, več kot dokazuje simpatični rjavolasec, ki tik ob odru skrbi za tehniko. Slednji je privabil nemalo pogledov, saj se je za mešalno mizo prav posrečeno zabaval. Povejte no, Barbi, je gospod gledal predstavo prvič ali vam je le tako zelo naklonjen?' (smeh) ''Ne morem verjet, da vas je pritegnil naš Ivan Radič. To mu bo zagotovo všeč – da je ukradel košček pozornosti igralki (smeh). Skrbi za tehnično brezhibnost predstave. Preostali tehniki so skriti za zaveso, saj bi sicer s svojim smehom res motili predstavo,'' se glasno smeji Barbi, nato pa se nekoliko zresni in nadaljuje, da Ivan skrbi tudi za promocijo in prodajo predstav. ''Naš zavod je majhen in vsi imamo več obveznosti – tudi igralci. Ne bi niti hotela biti diva, ki samo stopi na oder in odigra svoje. Všeč mi je povezanost in timsko delo.''

'Humoristi smo čudni možiclji'

Ob pogledu na njeno zabavno mimiko me spreleti misel, kakšna ženska neki tiči pod njeno igralsko lupino. Je tudi v zasebnem življenju tako zabavna in sproščena oseba? Za igralce, ki se odenejo v komedijantsko suknjo, je pogosto značilno, da so bolj resne, recimo nejevoljne narave. Samo poglejte Jurija Zrneca. ''Meni pa se Jure zdi prav simpatičen godrnjavček,'' prasne v glasen smeh Barbi. ''Moj sin je enkrat rekel: "Neverjetno, kako si zabavna na odru, v resnici pa niti enega vica ne znaš povedat dobro!' Ja, humoristi smo taki čudni možiclji. Ko je treba nastopat in zabavat nas je prostor poln, ljudje se smejijo – tu se spet spomnim na Jureta, kako fantastično je znal zabavat cel avtobus. Tako, med štirimi stenami pa smo malo bolj zadržani. Čeprav kislica nisem niti v privatnem življenju,'' skorajda resno poudari in pripomni, da je zelo rada dobre volje. ''Rada se smejim. In če je zraven še čokolada, je dan popoln,'' se glasno zakrohota.

V žemljo ugrizne kar med predstavo!
Smeh je igralki res pisan na kožo. Pa se ji kdaj pripeti, da jo ravno glasen krohot v občinstvu zmede? ''Ja, seveda! Saj na odru si tudi samo človek. Ko je občinstvo preglasno, razigrano ali klepetavo je to samo super poživitev vzdušja in predstave,'' pove in pojasni, da takrat nastopi čas za sproščeno improvizacijo in klepet z občinstvom, ki odnos igralec - publika otopli. ''Pri tej predstavi si privoščim malico – konec koncev je petdeset odtenkov dolga zgodba. No, enkrat je gospod v prvi vrsti rekel: 'Če to poje sem bicikl!' In me je pograbil smeh, zaploskala sem mu in mu podarila sendvič. No, tudi on ga ni pojedel. Zgodi pa se tudi, da dolgo ni smeha, odziva, da se gledalci ogrevajo počasi in takrat moraš samo zdržat,'' resno skomigne z rameni.

Vas zanima, kaj je bilo usodno za Jurija Zrneca? Kliknite tukaj!