Lepotica Lara Komar, igralka italijanskega gledališča Il Rossetti, ki jo občudujemo v vlogi fotografinje Irene v seriji Reka ljubezni, upravičeno velja za eno najlepših igralk pri nas. Spomnili pa smo se, kako vroča je v eni od predstav …

Igralka, po očetu Slovenka in po mami Italijanka, je leta 2000, ko je bila stara komaj 19 let, že osvojila naziv miss Trsta. »Zame je bila to neke vrste igra. S sestro sva se prijavili iz radovednosti,« v smehu pove Lara. Prijavili sta se namreč skupaj s sestro Eliso, ki je zdaj medicinska sestra, in obe zmagali, saj se je prireditev zaradi nesposobnosti organizatorjev odvijala ločeno, dva večera. Na enem je zmagala Lara, na drugem pa njena sestra. Lara se je nato udeležila tekmovanja Miss Friuli Venezia Giulia in s svojo lepoto vnovič prepričala sodnike ter se prebila vse do finala za miss Italije. »Zame je bilo to kot vojska. Urniki so bili ubijalski, nimaš niti minute miru,« se svoje avanture spominja Lara in doda, da ima kljub vsemu lepe spomine na te dni. Tu se je njena pot v svetu misic in lepote končala, saj jo je premagala ljubezen do petja in igre. Namesto po modnih pistah se je Lara v naslednjih letih sprehajala po kulturnih ustanovah in šolah ter se izobraževala za poklic, ki ga obožuje – gledališko igralko in pevko, med drugim na londonski dramski šoli, ki sta jo obiskovala Orlando Bloom in Ewan McGregor.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Kakšne vloge, če govorimo o gledališču, so vam najljubše?

V življenju me je vedno vodila radovednost in mislim, da tako zelo ljubim svoj poklic, ker nenehno spodbuja mojo željo po odkrivanju. Ljubim vloge, ki nosijo romantičnost boja za ljubezen, lepoto, in se veselim, ko se lahko spustim v svobodno igrivost komičnih likov. Največji izziv so vloge, ki me popeljejo v situacije, ki so »ekstremne«, ki so zelo oddaljene od tega, kar sem in kar doživljam. To mi da možnost, da raziskujem, da spoznavam svet, da se borim z mejami, ki so znotraj mene, da hranim svojo radovednost. Opazujem ljudi in poslušam svojo dušo … S kolegi košček za koščkom sestavljam like, ki na odru zaživijo, »se igrajo« in pripovedujejo zgodbo, ki je slika tega, kar smo mi vsi. Potem pa ostanejo z mano, za vedno. Katerina, detomorilka, uporniška Franziska, krhki Kitajček, glasna Elza in mnogi drugi …

V predstavi Striček Vanja se je Lara poljubljala z žensko, soigralko Niklo Petruško Panizon, kar se ji zdi kot igralki popolnoma normalno.

V predstavah je velikokrat treba pokazati golo telo. Ste imeli s tem kdaj težave?

Teater pripoveduje, igralec je sredstvo, telo orodje. Ko golo telo s svojo močjo služi pripovedi, si ne postavljam nobenih vprašanj. Igralci smo vedno »nagi«, svojo dušo in svoje telo brez ovojev predamo nekemu višjemu cilju, zgodbi, ki jo na odru gradimo. Biti gol na odru predpostavlja veliko zaupanje režiserju, spoštovanje do tistih, ki te v tistem trenutku gledajo, in ljubezen do lika, ki mu daješ življenje in konec koncev posojaš telo.

O čem po navadi razmišljate, medtem ko se poljubljate s soigralcem?

Na kratko – o ničemer. Tudi v tem primeru sta pomembna zaupanje in zgodba. Tudi v tem primeru si kot igralec del pripovedi. Če se s smiselno goloto predaš pripovedi, se s poljubom spustiš v večjo intimo in lahko postane bolj zapleteno, včasih mogoče neudobno. Kemija s soigralcem je zelo pomembna, včasih pa se seveda zgodi, da kemije ni. Takrat upaš, da kolega, ki je pred tabo, vsaj diši. (smeh)

Kaj pa, če bi vloga zahtevala, da se poljubljate z žensko ... Bi bila to težava?

Se mi je že zgodilo in ni bila težava. Kaj pa sploh pomeni biti moški ali ženska v teatru? Kot igralka pripovedujem zgodbo nekoga, ki nisem jaz ali vsaj ne povsem jaz. Vse je veliko lažje, če sebe ponudiš zgodbi, ki jo pripoveduješ. To je po mojem vloga igralca. To nima ničesar opraviti z mojim osebnim, zasebnim življenjem. Če ima to, kar delam, smisel, lahko počnem karkoli in je vse del igre.