»Vsi smo bili povsem prepričani, da bo to enkraten dogodek, tudi zato, ker smo vedeli, da so besedila politično zelo neprimerna in jih bodo zato prepovedali. Ampak očitno smo svoja besedila malce precenjevali in le niso bila tako 'nevarna',« se Peter spominja prvega koncerta v gimnaziji Moste, kjer so peli prve uspešnice, kot so Lublana je bolana, Anarhist, Totalna revolucija …

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Simpatična Dalmatinka presenetila z novo podobo

Hrvaška pevka Domenica je javnost tokrat razveselila s čutno balado, za katero številni že pravijo, da je njena najboljša pesem v samostojni karieri.

Pankrti so nemudoma navdušili, ker so bili drugačni od vsega, kar se je takrat dogajalo pri nas. Postali so izjemno priljubljeni ne samo v Sloveniji, pač pa po vsej nekdanji Jugoslaviji. Celo skupina Azra je v eni svojih skladb prepevala: »Brijem bradu, brkove, da ličim na Pankrte.« (Brijem si brado, brke, da bi bil videti kot Pankrti.)

»V Beogradu smo bili velike zvezde. S Pankrti smo imeli vsaj en razprodan koncert na leto za 1.500 ljudi v Zagrebu. Vedno smo delali predstavitve tako v Zagrebu, Beogradu kot v Ljubljani,« pravi Peter, dodati pa je treba, da so bili Pankrti prav tako poznani zunaj meja nekdanje Jugoslavije in da so v zadnjih letih še vedno izdajali albume ter nastopali celo v Španiji, na Švedskem …

Ponovna vstaja
Skupina je bila skupaj celo desetletje, vmes so posneli deset albumov, od katerih je bila polovica studijskih, potem pa so se Pankrti z Zadnjim pogom poslovili v razprodani dvorani Tivoli (sicer so leta 1988 še enkrat nastopili, v podporo četverici JBTZ na ljubljanskem Kongresnem trgu). Peter je pozneje povedal, da je prišlo do zasičenja, zato se je vmes ukvarjal z zasedbo Sokoli, pozneje pa vedno bolj samostojno, vendar je ob 30-letnici člane skupine spet »zbobnal« skupaj. »Po našem nastopu pred dvajsetimi leti, ko smo imeli koncert v Hali Tivoli, smo se razšli kot prijatelji. Če smo se vmes dobili, so doma vedeli, da nas ne bo samo ves večer, ampak celo noč,« je takrat povedal Peter. »Zbrali smo se zaradi tridesete obletnice in plošče. Ljudje so ta čas resnično občutili podobno, kot smo čutili mi, ko smo si za turnejo izbrali slogan Nič se ne premakne. Občutek imam, da se večini Slovencev ne dogaja to, kar so pričakovali. Čutijo, da je čas za spremembe. Morda čakajo samo na volitve, saj so zdaj drugi vzvodi in se ni treba iti »totalne revolucije«. Vsekakor je moč videti veliko nezadovoljstvo sindikatov, kako politika in kapital nejasno sodelujeta, in to večini ljudem ni všeč …«

Spet so napolnili dvorano Tivoli, odpravili so se na zelo uspešno turnejo po nekdanji Jugoslaviji, Muzej novejše zgodovine Slovenije pa je celo prvič v Sloveniji pripravil fotografsko razstavo neke glasbene skupine in se tako Pankrtom lepo poklonil. V prihodnjih nekaj letih so imeli več opaznih koncertov: prvi so nastopili v prenovljenem Kinu Šiška, leta 2010 pa so na beograjskem Beer Festu navdušili 100.000-glavo množico.

Tretje obdobje
Z letom 2016 in albumom Totalna revolucija so Pankrti začeli novo obdobje. Zdaj, ob svoji tretji »reinkarnaciji«, so še vedno kritični do družbe, zato so za naslov albuma izbrali pesem, ki je sicer ena njihovih največjih uspešnic, a hkrati zelo kritična, in ki – po Petrovem mnenju – najbolj povzema bistvo Pankrtov. »Danes smo starejši in kot starejši ljudje smo dovolj pametni, da se zavedamo, da bi bilo klavrno, če bi se pri šestdesetih vedli kot najstniki. Tako kot se nam je na naših začetkih zdelo klavrno, ko so najstniške zasedbe prepevale 'starčevske' skladbe. Zame je bilo obupno, da je rock skupina predelovala himne socialistične mladine. Ko danes delamo skladbe, jih poskušamo ustvariti z vidika 60-letnikov, kar je zelo drugače, kot je bilo včasih. Življenje se nam ne kaže več črno-belo. Ne vidimo več dobrih in slabih ljudi. Vidimo samo odtenke sivine. Upam si trditi, da bodo naša naslednja besedila – čeprav ni jasno, ali jih bomo delali še naprej – bolj vsestranska in manj udarna. Vprašanje pa je, ali bo to koga zanimalo,« pravi Grega Tomc, ki je bil (pri Pankrtih) vedno Petrov ustvarjalni partner in pomemben član zasedbe, čeprav ne na odru, pač pa kot njen prvi menedžer.