»Spominjam se brezskrbnega otroštva, za kar sem hvaležen staršem in stari mami s Hvara,« se spominja Loša. Njegov oče Dobrota je bil ustanovitelj Televizije Sarajevo in ima delavsko knjižnico številka 1 na televiziji. »Očeta so vedno spraševali, kako je prišel v škatlo, saj je bila televizija v tistih časih pravo čudo. Vedno so kazali na mene in me predstavljali kot Dobrotovega sina, šele veliko pozneje se je to spremenilo in so očeta predstavljali kot Loševega očeta,« pravi Loša, ki je dar za glasbo podedoval po mami, ki je na kitari preigravala italijanske popevke. »Naučila me je igrati kitaro, od nje pa sem nasledil melanholičen slog. Ko je igrala kakšno žalostno pesem, je zraven jokala, kar je mene kot otroka plašilo. Zdaj, ko sem v njenih letih, tudi sam čutim v sebi ta nemir. Mama je umrla mlada, pri 58 letih, in je pokopana na Žalah, zato sem še posebej vezan na Slovenijo.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Brigita Langerholc se je z družino preselila na kmetijo

Nekdanja slovenska atletinja ima s kmetijo velike načrte.

Zaradi knjig dobil vzdevek Kultura

Kot otrok je bil sramežljiv in je hitro obupal nad vsem. »Vpisal sem se na judo, šah, nogomet, zaupanje vase pa sem izgubil takoj, ko sem videl, da so sovrstniki malo boljši. Ostala mi je samo glasba,« pravi, mi pa ob tem lahko samo sklenemo, da je še dobro tako, saj bi sicer ostali brez največjih uspešnic na glasbenem prizorišču.

V nasprotju z vrstniki, ki so bili bolj za šport, so Lošo zanimale knjige. »Klicali so me Kultura, kar mi ni bilo všeč, zato sem se tudi pretepal. Tako je bilo do šestnajstega leta, potem pa sem videl, da dekleta ne marajo pretepačev, in sem se nehal pretepati.« A do takrat mu je prijatelj Srdjan že izbil zob. »To so bile viteške igre, ni bilo pištol in nožev, čast smo branili s pestmi, največkrat med glavnim odmorom. Skupaj smo šli v park ali pred hotel Bristol, pred tem pa sem odšel še v lokal čez cesto, kjer so me čakali moji zvesti punkerji. Začeli smo piti, največkrat je bila to stock cola … Takrat sem se spomnil verza 'bolje biti pijan nego star' in tako je tudi nastala ta pesem,« se spominja Loša, ki je s svojimi punkerji veljal za »luzerja« in nikakor ni bil med frajerji v šoli. »Frajerji so bili sinovi zobozdravnikov, zdravnikov in politikov, ki so imeli golfa 2. Mame in hčerke so želele varno prihodnost s takimi moškimi, ki bodo študirali medicino ali pravo. Še ko sem prodal petsto tisoč izvodov našega prvega albuma Soldatski bal, me je mama takratnega dekleta vprašala, ali kaj študiram, saj je glasba veljala za neresno in negotovo delo. Seveda sem ji odgovoril, da študiram industrijski dizajn,« se zasmeji.

Loša je s svojimi marginalci takoj po srednji šoli odšel na služenje vojaškega roka. »Pavo je šel v Leskovac, Čere v Niš, jaz pa v Bitolo, na jug Makedonije. Ko sem se vrnil, sem se vpisal na likovno akademijo, smer industrijsko oblikovanje, in začel študirati. Naš takratni menedžer je želel, da posnamemo nekaj poskusnih pesmi v Zagrebu. Prišli smo okoli 7. ure zjutraj, z jutranjim vlakom iz Sarajeva, sestanek pa je bil ob 9. uri, zato smo do takrat sedeli v parku, saj nismo imeli denarja, da bi šli na pijačo. Prišli smo v studio Smolec, kjer sem na navadni kitari zaigral pesmi Good Bye Teens, Parajlija in Bolje biti pijan nego star. Gospod Smolec je poklical tedanjega urednika založbe Jugoton Sinišo Škarico. Mi smo bili v prostoru za snemanje, onadva pa pri mešalni mizi in prek stekla smo gledali, kako se pogovarjata, potem pa sta nas poklicala. Škarica je kar iz kovčka, kot v filmih, potegnil prazno pogodbo in nam ponudil ekskluzivno pogodbo. Podpisal sem, saj je bilo takrat bolj kot odstotki in zaslužki pomembno, da album sploh izide! Tako je nastal naš prvi album, ki smo ga prodali natanko v petsto tisoč izvodih, niti enem več ali manj. Še vedno se sprašujem, kako je mogoče, da so prodali tako okroglo številko.«

Čez noč do zvezd

Uspeh Plavega orkestra je bil tako izjemen, da si to tisti, ki tega ni doživel, težko predstavlja. Še ko Loša obuja spomine na tisti čas, se zdi, da težko verjame, da to niso samo nenavadne sanje. »Ko se je začela turneja, smo živeli jugoslovanske sanje, saj smo doživeli neke vrste jugoslovansko beatlemanijo. Stacionarni telefon je nenehno zvonil, telefonskih številk se takrat še ni dalo zamenjati ali skriti. 07132362 je bila moja številka in je bila objavljena tudi v telefonskem imeniku. Poštni nabiralnik je bil vedno odprt, vsa pisma so ležala na tleh, ker jih je bilo toliko. Živel sem v šestem nadstropju, na željo deklet pa so šole organizirale ekskurzije kar na moj naslov! Na parkirišču je vedno stal kakšen avtobus, skupine po štirideset deklet so vstopale v naš blok. Dvigalo je bilo vedno počečkano, zvonci so kar naprej zvonili. Poštarji so nosili jutaste vrečke, ki jih je bilo vse več. Na koncu nisem mogel več odpreti vrat na podstrešje, ker je bilo tam toliko vreč. Na začetku sva s pokojno mamo odgovarjala na pisma, ker jih je prišlo po trideset ali štirideset. Ko so dekleta v pismih grozila, da si bodo naredila nekaj hudega, če jim ne odgovorim, nekoč pa je ena celo poslala štiristo nemških mark kot plačilo za avtogram, nisem več odgovarjal, saj je bilo to preveč stresno. Leta 1988 smo se preselili v manjše stanovanje, da smo se rešili oboževalcev, novi lastnik stanovanja pa je bil obupan, saj so ga ljudje klicali še deset let po tem, ko smo se mi preselili.«