Prvi Tednik se je na sporedu nacionalke odvrtel 6. januarja leta 1983, takrat in naslednjih 28 let v četrtkovem večernem terminu, nato pa so ga premaknili na ponedeljke. »Takrat se je jugoslovanska družba začela bolj odpirati za demokracijo. Kazala se je potreba po več kot samo dnevnem poročanju o številnih sestankih in forumih, ki smo jih poimenovali 'sedeča Jugoslavija'. Vsakdanje življenje nam je polzelo iz rok, začeli smo se spraševati, kaj zanima ljudi,« je pojasnil prvi urednik Branko Maksimovič.

Obliko tedenskega pregleda političnega dogajanja so kmalu začeli posnemati tudi drugod po nekdanji skupni državi. »Čas je bil takšen, da je bilo treba obdelovati nove teme. A ni še bil popolnoma zrel za demokracijo, zato se je pogosto zatikalo.« Kar je občutil tudi na lastni koži, saj je moral le tri mesece po začetku vodenja Tednika zaradi prispevka Marjana Jermana o občinski birokraciji zapustiti mesto urednika in se preseliti v dokumentarni program.

Najboljši novinarji

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kultna hrvaška skupina ima novo pevko

Junija je v javnost prišla vest, da skupino Magazin po 14 letih zapušča Andrea Šušnjara. Zdaj je znano, katera pevka jo bo nadomestila.

»Pozneje, ob koncu osemdesetih, sem se vrnil, ko so potrebovali in 'pokrivali' že izrazito politične teme.« V anale se je vpisala rubrika Napadi na JLA, v kateri so na primer poročali o ugovoru vesti nekaterih zapornikov na Igu, ki so se tam znašli, ker niso želeli v Jugoslovansko ljudsko armado. Maksimovič pa se dobro spominja tudi »posmehljivega« prispevka Jelka Kacina o nadzvočnem letalu, ki naj bi ga izdelovali v Jugoslaviji. Iz tega začetnega, politično pestrega obdobja je nepozaben tudi prispevek o skupini Laibach, v katerem se je širša jugoslovanska javnost prvič prek televizijskega medija seznanila z novim umetniškim fenomenom in načinom družbene kritike. Tednik je tako vsekakor imel vpliv na politično dogajanje, zaradi tehtnosti in gledanosti pa si je ustvaril tudi visok ugled v novinarskih vrstah. »Takrat še ni bilo voditelja, urednik pa je razporejal 'reprezentanco' RTV-jevih novinarjev. Najboljši televizijci (pa tudi radijci) so bili veseli, če so lahko posneli kaj za Tednik, saj se je med kolegi to štelo kot odlikovanje dobrega dela.«

Ustavljanje na ulici

Hitro po osamosvojitvi je oddaja zavila v smeri bolj socialnih kot političnih tem, z urednikom Darkom Marinom, ki je prevzel položaj leta 1993, pa je prvič dobila voditelja. Po Marinu sta to mesto zasedla še Drago Balažič in Barbra Jermann (takrat Barbara Jerman), največjo sled pa je gotovo pustil Janko Šopar, ki je v 14 letih skozi 566 oddaj postal obraz nove, na človeške zgodbe usmerjene uredniške politike Tednika. »Tako kot sem jaz zaznamoval oddajo, je tudi ona mene. Zaradi Tednika sem postal veliko bolj občutljiv za vse stiske in krivice, ki se dogajajo v družbi. Po vseh zgodbah, ki smo jih o tem naredili, bi človek pričakoval, da bo otopel, a zgodilo se mi je ravno nasprotno. Včasih nisem mogel spati, ker me je kakšna tako presunila,« se spominja Šopar, ki od leta 2016 uživa v pokoju in se je zdaj, kot pravi, načrtno zaradi izogibanja stresu oddaljil od spremljanja informativnega programa in političnega dogajanja.

»Tednik je vedno iskal prazen prostor znotraj informativnega programa, in ko sva z urednikom Otmarjem Pečkom prišla leta 2001, je padla odločitev, da bomo delali zgodbe o velikih težavah malih ljudi. To so zgodbe, ki se lahko pripetijo vsakomur od nas, zato so se gledalci z oddajo lažje poistovetili. Mislim, da se je Tednik tako dolgo obdržal prav zaradi te svoje drže iskanja resnice in pripovedovanja o vsakdanjem življenju,« zavidljivo obstojnost oddaje pojasnjuje Šopar. Kot prvi obraz Tednika je vsekakor pridobil na prepoznavnosti, a je ta velikokrat pomenila, da niti zunaj delovnika ni imel miru pred tegobami gledalcev. »Ljudje so s svojimi težavami prihajali na moj dom, celo v času nedeljskega kosila. Skoraj vsak dan me je na nekaj sto metrov dolgi poti od televizije do železniške postaje kdo ustavil. Nekateri so preprosto v takšni stiski, da ne vidijo drugega izhoda.« Zato so uvedli rubriki Pomagamo, v kateri so zbirali humanitarno pomoč za socialno ogrožene, in Črna tabla, kjer so se znašli odgovorni za te težave ter tam ostali, dokler se ni kaj spremenilo.

Širši kontekst

Tudi Jelena Aščić, ki je pred dvema letoma stopila v Šoparjeve čevlje, je prepričana, da je sloves oddaje zgrajen predvsem na uredniški politiki, ki še edina pride res blizu ljudem. »Pri nas imajo politiki zelo malo besede, predstavljamo pa zgodbe tistih, ki sicer ne dobijo glasu, da bi pojasnili krivice, ki se jim dogajajo. Ogromno ljudi nam piše, da ne najdejo več poti iz zagate in da ne zaupajo ustanovam, kot so centri za socialno delo, policija in sodstvo, zato se v obupu obrnejo na nas. Njihova zadnja postaja je Tednik in tudi v resnici se po naši objavi njihove tegobe včasih razrešijo, a žal ne tolikokrat, kot bi želeli.« To vidi kot poklon in hkrati veliko odgovornost. Prepričana je, da je treba človeške zgodbe vedno prikazati v okviru sistemskih težav in širšega družbeno-političnega konteksta, ne pa samo kot usodo posameznika. »To je največji izziv za takšno vrsto novinarstva.«

Pravi, da se je otresla treme pri vodenju oddaje, a se je ta vrnila, odkar je pred kratkim prevzela še vlogo urednice. »To je nov izziv, saj oddaja potrebuje osvežitev in nov pristop. V tej smeri delamo in veliko gledalcev pravi, da so spremembe opazne in da so jim všeč, predvsem ker se je povečala raznovrstnost tem.« Rubriko Črno-beli časi so na primer nadgradili z aktualnimi posnetki, kako je fenomen iz preteklosti videti danes, uvedli pa so tudi več kulturnih in družbenih tem, zaradi česar je nekoliko manj človeških zgodb in humanitarnih akcij. »Mislim, da je humanitarnih akcij preveč in da so lahko samo neki obliž. Opravljajo delo, ki bi ga morala vlada urediti sistemsko, posamične akcije pa bi morale biti namenjene samo za skrajne primere. Ker je tega preveč, so ljudje že malo naveličani, pa tudi prispevati ne morejo toliko. V glavnem namreč darujejo tisti, ki še sami nimajo in vedo, kako je to: upokojenci s 400 evri pokojnine ali ljudje z minimalno plačo. Je pa tudi vse več prošenj za zbiranje sredstev za zdravljenje v tujini, pri čemer je težko preveriti, ali so vse druge možnosti v resnici že izčrpane. Žal preprosto ne moremo zbrati sredstev za vse, ki bi jih potrebovali.«

Trdnjava pred pritiski

Tako Aščićeva kot Šopar se zavedata, da so pogoji vedno manj naklonjeni televizijskemu ustvarjanju, še posebej poglobljenemu, ki zahteva več časa in zavzetosti. »Oddaja, ki ima zelo visoko gledanost, v hiši ni najbolj cenjena, sploh z vidika pogojev za delo, ki smo jih imeli in jih še imajo njeni ustvarjalci,« je jasen nekdanji voditelj, ki je to občutil na lastni koži, ko je na pobudo gledalcev kljub upokojitvi želel še naprej voditi njegovo najbolj prepoznavno rubriko Črno-beli časi, a mu je vodstvo nacionalke to preprečilo. »Pred nekaj leti je imel Tednik osem novinarjev, zdaj jih je pol manj. Časa za raziskovanje, snemanje in montažo imamo precej manj. Vse je treba narediti čim hitreje, to pa se pozna pri poglobljenosti. Vsak novinar mora vsak teden postreči z novo zgodbo, zato se kot urednica vedno več ukvarjam s tem, da najdem prostega novinarja. Zaradi vsega naštetega kakovost oddaje ni vedno takšna, kot bi lahko bila,« je današnje stanje orisala aktualna urednica in voditeljica.

Glavni izziv oddaje v prihodnje je, kako poleg ustaljenega, bolj ali manj starejšega občinstva h gledanju pritegniti še mlade. »Mladi so se s televizije že preselili na pametne telefone – tem trendom bomo morali slediti,« je prepričana Aščićeva. Maksimovič jo pri tem podpira. »Jelena je zelo dobra, podpiram to, kar dela. Trudi se uvesti spremembe v smeri večje tematske širine in svežine.« Tudi Šopar ocenjuje delo naslednice in njene ekipe kot dobro, a dodaja, da prihodnost Tednika ni odvisna od posameznih novinarjev in voditeljev: »Je stalnica, ki gre naprej in se je ne da ustaviti. Vedno je bil trdnjava na RTV pred političnimi in ideološkimi pritiski. Ne glede na to, kdo gre v pokoj, kdo se zamenja v ekipi, Tednik ostaja, zato je fenomen.«