»Predstava se dogaja v času francoske revolucije in govori o ideološkem sporu med Dantonom in Robespierrom,« pravi igralec. »Besedilo Georga Büchnerja je zelo zapleteno in filozofsko. Pri mojem liku gre večinoma za preizpraševanje smisla vsega, kar počne, in ta filozofska razmišljanja smo 'zapakirali' v neki, vsaj upamo, zanimiv okvir, ki je zelo povezan z občinstvom in današnjim časom.«

Včasih mu zmanjka energije

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Tik pred premiero je Matej najbolj pod adrenalinom in ima največ zagona, nastopijo pa tudi obdobja, ko mu zmanjka energije. »Vsake toliko pride obdobje preutrujenosti – takrat se ti seveda ne da več,« pove. »Ampak mislim, da ima prav vsak poklic neko tako obdobje. Da bi mi zmanjkalo navdiha za to, kako oblikovati neko vlogo, pa k sreči ne. Naše gledališče je organizem, kjer si ves čas obkrožen z ljudmi, ki te navdihujejo in potiskajo naprej. Ali pa preprosto čutim preveliko odgovornost do svojega dela.« Motivacije mu predvsem primanjkuje v obdobjih, ko ne dela in je doma z družino. »Takrat ugotoviš, kako lepo je, da si lahko zvečer doma, ne da bi moral nazaj na vaje ali predstavo.«

Prešernov nagrajenec

Nagrada Prešernovega sklada mu pomeni predvsem spodbudo za nadaljnje delo. »Vsekakor sem je bil vesel in zdi se mi, da sem zadnja leta kar pridno delal. (smeh) V bistvu je smisel nagrade v tem, da te spodbudi takrat, ko imaš vsega 'poln kufer'; pomisliš nanjo in si rečeš, da pa morda ni vse tako črno. Ampak je pa dejstvo, da z vsako novo vlogo obrneš nepopisan list, začneš od začetka, zato ti kakršnokoli priznanje prav nič ne koristi. Bolj je oporna točka, če kdaj dvomiš vase.«

Letos se je okoli Prešernovih nagrad dvigovalo veliko prahu, ker sta bili med nagrajenci tudi za nekatere kontroverzni umetnici Simona Semenič in Maja Smrekar; prva, nagrajena za svoje drame, je razburila zaradi skoraj deset let stare fotografije, na kateri pozira z izrezano slovensko zastavo, druga pa je izzvala s projektom Hibridna družina, ker je podojila psa. Matej na prenagljene sodbe ljudi gleda z neodobravanjem. »Ljudje, ki so pisali razne stvari o njiju, so tisti, ki jih ni mogoče videti na nobenih kulturnih dogodkih in večinoma niti ne spremljajo umetnosti,« poudarja. »Po tej logiki bi morali vedeti, da o teh stvareh ne smejo soditi. Smešen je ta čas, kjer lahko vsak komentira vsako stvar, čeprav se nanjo morda sploh ne spozna. Ljudi, ki kritizirajo, bi povabil v galerije, gledališča, naj preberejo kakšno Simonino dramo in se malo poglobijo v to, kar počne Maja. V vsako stvar bi se moral poglobiti, preden sodiš.«

Načrti za prihodnost

Matej ni človek, ki bi razmišljal o projektih, ki bi jih želel delati v prihodnosti. »Šele ko sem postavljen pred neki položaj, se odločim, ali bom izziv sprejel. Poskušam se preizkusiti v vseh stvareh.« Tako smo ga že lahko videli na filmskem platnu (Vaja zbora, Soba 408, Pod gladino), pred leti je vodil priljubljeno oddajo Slovenija ima talent, igra pa tudi v seriji Dragi sosedje. Ga mika nastop v kateri izmed ta čas priljubljenih domačih nadaljevank? »Težko rečem, odločil bi se glede na ponujeno vlogo in kakšne bi bile moje obveznosti v tistem času. V vsakem primeru podpiram takšne stvari, da imamo vsi igralci čim več dela in dobimo neko kilometrino pred kamero. Če pustim to ob strani in primerjam samo film in vodenje, pa bi bil bolj vesel še kakšne priložnosti za film. Filmski prostor se dandanes malo širi, a imamo vseeno redkeje možnost, da se izkažemo na filmu. Zdi se mi krivično, da ima slovenski film nekakšen slabšalni predznak, kajti dejstvo je, da je bilo predvsem v zadnjih letih narejenih nekaj zelo kakovostnih filmov.«

Kaj pa igralec počne v prostem času? Velikokrat mu zadostuje že to, da je z družino. »Poleg tega pa se rad sprehajam. Takoj ko greš malo v naravo in se nadihaš svežega zraka, si napolniš baterije!«