Ljubljanska zasedba na albumu Plameni v raju zveni, kot da se iskreno zabava. Organska plošča je že na prvo poslušanje všečno nabrita, občutek imate, da igrajo v živo zraven vas in da nič ni narejeno na silo. Za bend, ki ima za sabo več kot 25 let kariere, je to več kot pohvalno. 

Ploščo že promovirajo, a brez megalomanskih načrtov. Od mesta do mesta, tako kot skozi celotno pot, odkar so se »osamosvojili« in niso več spremljevalni bend Pera Lovšina. O ustvarjalnem procesu in tem, kako je biti roker skoraj pri petdesetih, smo pokramljali z njihovo ritem sekcijo, basistom Alenom Steržajem in bobnarjem Jožetom Habulo. 

Prvi odzivi ljudi na album?
Jože: Podobno pozitivno kot pri medijih. Kar je presenetilo še nas same, saj v studiu čez čas izgubiš perspektivo. Upam, da bo ta občutek presenečenja trajal še dolgo.

Glede na splošno prodajo plošč ostajate pogodbeno vezani z založnikom glede roka izida? Ali je album izdan, ko je enkrat pač končan?
Alen: Mi smo svobodni in nihče nam ne postavlja rokov. Ne izvajajo se nobeni pritiski na glasbo ali produkcijo. Edino na studijske stroške. (nasmešek) Ta plošča bi izšla prej, če ne bi bilo nekaj distrakcij v zadnjih treh letih: praznovanje 25. obletnice v Stožicah, duet s Siddharto in klubska koncerta, na katerih smo izvajali raritetne stare skladbe. To nam je vzelo leto dni časa.

Verjetno je prednost delovati na nacionalnem trgu in ne na mednarodnem? Pri velikih mednarodnih bendih so stvari časovno zakoličene tudi po dve, tri leta vnaprej.
Jože: Če jemlješ glasbo kot velik posel, kar v tujini je, potem to drži. Če zavrtimo čas nekoliko nazaj, pridemo do tega, da smo sami oblikovali plakate, jih tiskali, pošiljali organizatorjem, s katerimi smo se menili sami. Na srečo nam ni treba v sklopu benda prehraniti toliko in toliko ljudi, zato smo lahko bolj sproščeni.

Alen: Sproščeno je zato, ker se nam ni treba ničesar bati.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Zmagovalca letošnjih talentov sta Edvard in Frida

Finale oddaje Slovenija ima talent je bil polen odličnih točk in presenečenj.

Jože: (prekine) Ker živimo v raju na Zemlji! (smeh)

Koliko časa je trajalo od spočetja do izdaje novih skladb? Ste jih testirali na koncertih?
Alen: Ne, mi nikoli ne igramo neizdanih komadov. Vse skupaj nekje dve leti.

Koliko koncertnega repertoarja trenutno zasedajo nove skladbe?
Alen: Nekje tretjino. Neki koncertni organizator je pred kratkim dejal, da smo pogumni, da igramo toliko novega materiala. Zakaj pa ga ne bi, če imamo novo ploščo? Potem ne bi bilo smiselno, da jo sploh izdajamo.

»Danes bi bilo smešno napisati komad, kot je Mala nimfomanka, ki hodi v šolo, ki je ne mara.«

Jože: Sicer razumemo ta nostalgični moment, da imajo ljudje na koncertu radi stare, znane štikelce. Ljudje se z glasbo vračajo v mladost, ko te po prekrokani noči ni bolel križ in si lahko naslednji dan spet zažural. Pogrešaš tisto mladostno energijo in enako je pri bendih, hitro se te loti občutek tesnobe, da te bodo mladci prehiteli po levi in desni, zato na plano potegneš vsem znane hite. (smeh)

Big Foot Mama deluje, z izjemo Guštijevega odhoda, v isti postavi več kot četrt stoletja. Vseh pet vas je popolnoma različnih osebnosti, a bend deluje. Recept?
Jože: Najbolj pomembno je, da ves čas delaš.

Alen: V začetku smo bili stari dvajset let in vemo, kako se takrat živi: brez odgovornosti, doma si pri starših, zanima te samo vikend in koncert. Takrat so le seks, droge in rokenrol. Ko si pa star petinštirideset, vsak živi življenje v svojo smer, vsak se je osebnostno izoblikoval, zato postaneta izjemno pomembna strpnost in odpuščanje.

Kdo je mama v Big Foot Mami?
Alen: Nimamo takšnega človeka.

Jože: Vsak ima svoj resor in vsakega se na tem resorju upošteva. (smeh) Pri nas ni eden več vreden kot drugi, ljubezen na tak način ne bi trajala dolgo.

Alen: Kar se čuti v glasbi. Vse naše plošče so dokument in zapis nekega časa. Na starih ploščah najdeš te najstniške, naivne teme, zdaj pa smo lirično zrelejši. Danes bi bilo smešno napisati komad, kot je Mala nimfomanka, ki hodi v šolo, ki je ne mara. Zveneli bi ... malce pedofilsko. (smeh)

Jože: Saj bi bilo smešno, če bi želel biti znova dvajset. Bil sem dvajset in je bilo super, a zdaj mi je boljše.

Alen: Najbolj patetični so ljudje, ki si zatiskajo oči in se pred publiko vedejo kot frajerji. Saj ti v naših letih telo samo pove, kje je meja. Pred kratkim sem našel tableto, ki mi končno pomaga proti mačku, ne bom delal reklame, a mi je naslednji dan čisto OK. (smeh)

Ko se snema nova plošča, mora biti za vsako skladbo konsenz vseh petih?

Alen: Če je eden proti in preostali štirje za, potem vseeno skladbo posnamemo. Tokrat sem prinesel osemnajst komadov in skupaj smo jih izbrali trinajst, in tudi če bi rekli, da nobeden ni dober, bi se pač spravil k delu iz ničle. Ni vsiljevanja, če Gregi besedilo ne bo všeč, ga ne bo odpel dobro. Vsak nato prispeva nekaj svojega k aranžmaju, vsi pa imajo odprta vrata za avtorstvo. Ne zanima nas jadranje od enega sloga do drugega, imamo eno takšno izkušnjo v karieri (četrti album Doba norih, op. a.) in je več nočemo ponoviti. Zakaj bi to naredili? Da dva kritika rečeta, da je to super?

Zanimiva je izpostavljena misel na ovitku: »Nimamo kaj izgubiti, tukaj je raj na zemlji.« Se vam zdaj kdaj dogaja, da vaju pred koncertom spreleti misel: »Dobro nam gre, nimamo se kaj pritoževati?«
Alen: Točno to se nama je pred kratkim zgodilo sredi nastopa na majskih igrah. Z Jožetom sva si dala roke in dejala: »Glej, kam smo se prebili. Fajn je.«

Jože: Ta občutek si moraš dati, ker ni samoumeven. Čeprav smo ga pred dvajsetimi leti jemali tako.

Si na odru najdeta nekoga iz občinstva, s katerim imata ves čas kontakt? Kakšno simpatično punco ali nekoga, ki zna vsa besedila, ali koga, ki je zadržan in ga je treba razživeti?
Alen: To sem počel pred leti. Zdaj gledam v nedefinirano točko v daljavi.

Jože: Jaz slabo vidim na daleč, skozi koncert vidim le fante v hrbet. Šele ko imamo priklon, vidim, koliko je občinstva. OK, med koncertom vidim prvi dve vrsti, a tam je premlada publika, da bi se mi zdela zanimiva ali pa jaz njej. (smeh) Pred kratkim naju je z Gregom na intervjuju mlada novinarka spraševala, ali se res počutiva kot rokerja, ali pa usnjen jopič oblečeva le za koncerte in intervjuje, sicer pa živiva običajno družinsko življenje. Ni rokenrol to, da ti manjka zob. (smeh)

Alen: Pri pop izvajalcih mora bit vsak singel uspešen, ker se uspeh meri po popularnosti zadnjega singla. Ves čas moraš bit lep, dobre volje in projicirati neki ideal. To ubija kreativnost, veseli smo, da igramo v rokovskem bendu.

V predzadnjem akustičnem komadu Pot do sonca si ob koncu sami namenite aplavz. Lepo je slišati tako razposajeno atmosfero! (smeh)

Jože: Pa saj je Big Foot Mama razposajen bend!