Ljubezen do šivanja in pletenja je Maja Štamol Droljc podedovala po mami in teti Silvi. Ker je bila njena mama hudo bolna, je veliko časa preživela po bolnišnicah in zdraviliščih, kjer si je čas krajšala s pletenjem. Tega je že v rosnih letih naučila hčerko, ki jo je hodila obiskovat. Velikokrat sta skupaj posedali ter iz volne in bombaža ustvarjali pletene mojstrovine, kakršne znajo v današnjih časih le še naše babice. Maja je svoje izdelke prvič razstavila že pri devetnajstih letih v veleblagovnici Nama v Žalcu in požela veliko pohval. Teta Silva, pri kateri je veliko živela, ko mame ni bilo doma, je bila po poklicu šivilja in ji je že kot majhni punčki v roke potisnila kose blaga, šivanke in gumbe, da je iz njih šivala prve oblekice, nekoliko pozneje pa je šla še na šiviljski tečaj, kjer so hvalili njen talent. Vodja tečaja ji je priporočila, naj ob delu študira modno oblikovanje. Kot edina med 23 kandidati je opravila sprejemne izpite in se prijavila na natečaj za obleko za miss Slovenije. Njena stvaritev se je uvrstila na drugo mesto, kar ji je dalo polet za nadaljnje delo. Vmes je posegla usoda in Maji sta v kratkem času umrla tako oče kot mama. »Bila sem popolnoma strta od žalosti. Nisem vedela, kako naprej, potrebovala sem kar nekaj let, preden sem se spet postavila na noge,« prizna. Ko je najmanj pričakovala, so se ji začele v življenju spet dogajati lepe stvari: posvetila se je oblikovanju in spoznala idealnega sopotnika Staneta Droljca.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Pevka Astrid ljubi priljubljenega slovenskega glasbenika

Vsestranska umetnica Astrid Ana Kljun je v resnici v razmerju s članom te priljubljene slovenske indie rock zasedbe.

Če ti materinstvo ni namenjeno …

»Stane je že dolga leta navdušen zbiratelj starin. Tudi sama imam rada pohištvo, ki se ponaša z zgodovino,« pravi Maja, ki je znala svoj prefinjeni občutek za lepo prenesti tudi v hišo, ki sta si jo zgradila v domačem Žalcu, ko je stanovanje postalo premajhno, saj se je njuna družina povečala. Zakonca sta namreč nase medijsko močno opozorila pred devetimi leti, ko sta se odločila za posvojitev hčerke iz Afrike. Odločitev sta dodobra pretehtala, saj sta bila oba že v letih, ko jima kljub poskusom ni bila po naravni poti dana pot do starševstva. Splet okoliščin ju je odpeljal v afriško Gvinejo Bissau. Kupila sta letalsko vozovnico, z namenom da preverita možnosti za posvojitev otroka. Prepričana sta bila, da se prek elektronske pošte ali po telefonu takšnih stvari ne da urejati. Nekaj dni pred odhodom ju je gospod, ki je študiral v nekdanji Jugoslaviji in potem ostal v Sloveniji, obvestil, da pozna njegova sestra mamico, ki ji je mož umrl in sama ne more skrbeti za takrat štirimesečno deklico. Obiskala sta jo, in ko so jima prinesli štiri mesece staro deklico, ki je stegnila roke proti Maji in se znašla v njenem naročju, je bila to ljubezen na prvi pogled. Zakonca sta občudovala njeno značilno črnsko pričesko, v vročini je bila gola, imela je le prstanček, uhana, zapestnico in verižico okrog pasu.

Srce, veliko kot ocean

»Če sva pred odhodom tja še razmišljala, da bova otroka prej peljala na zdravniški pregled in povprašala o tem in onem, je bilo ob tem, ko sem jo dobila v naročje, vseh vprašanj konec. Če bo mamica za, bo najina, sva se molče sporazumela s Stanetom. Ko so nama povedali, da ji je ime Luisa in da jo kličejo Žani, sva vedela, da je to ime, ki je zanjo najlepše in ji bo pomenilo tudi del prvotnega doma,« se spominja prvega srečanja. Nekaj let zatem sta posvojila še eno deklico, Dilsi. Deklici se krasno razumeta, zelo dobro sta se vključili v novo življenje, hodita v šolo ter sta se po posvojiteljici že zaljubili v ustvarjanje in vse lepo. Tako si je Maja, četudi ji narava ni namenila materinstva, ustvarila krasno družino. Zanjo se je v vsakem trenutku pripravljena potruditi, dobro se zaveda svojih prioritet. Dozorela je v samozavestno, uspešno in srečno žensko. In tako je prišel tudi njen abraham.

Modrost, zrelost, zadovoljstvo

»Okrogle številke nisem nič čakala, prišla je kar sama, ko se je napovedala že leta 1968. Vsake toliko sem na to malo pomislila, vendar ne v slabem oziroma obremenjujočem smislu. Je pa vseeno prelomnica. Pri petdesetih sem bolj izkušena, modra, bolj samozavestna, laže komuniciram in delam. Pri petdesetih letih že približno veš, kaj je prav in kaj ne. Najprej sem imela idejo, da bom praznovala na veliko. Spotoma sem ugotovila, da si ne želim velike zabave. Glede na to, da vstopam v petnajsto leto svoje poslovne poti, obstaja verjetnost, da bom v drugi polovici leta združila to z modnim dogodkom, ki bo zaznamoval oboje,« pravi oblikovalka, ki si ne želi biti prav nič mlajša.

»Sem v dobri kondiciji, ravno po večini opravljenih zdravniških pregledov, ki so pokazali, da sem zdrava, veliko več se gibam kot včasih. Za to je zaslužen kuža, ki mi dela družbo eno uro na moji hitri hoji, ki je moja jutranja meditacija pred vsemi obveznostmi. To je edini čas, ki ga lahko posvetim sebi. Vsake toliko mi je všeč, da sem sama, da premislim stvari. To počnem v vseh vremenskih razmerah, saj mora kuža iti ven. Ko pridem nazaj, v miru pojem zajtrk in se počasi odpravim proti službi. Obveznosti imam skozi ves dan, in glede na to, da imam še razmeroma majhni hčerki, moram dodatno poskrbeti za kondicijo,« pravi Maja, ki je zadovoljna z življenjem in dosežki. Želi si le eno – da bi vse skupaj trajalo čim dlje.