Zgodba je postavljena v središče predvojne Nemčije, ko so oblast prevzeli nacionalsocialisti, izpostavljena pa je zgodovina homokausta, v katerem je bilo tisoče LGBT-oseb označenih z rožnatim trikotnikom in poslanih v taborišča smrti. In kot da že to samo po sebi ne bi bilo dovolj grozno, so po vojni zavezniki izničili vse nacistične zakone, stare nemške zakone, v katerih je bil tudi zloglasni paragraf 175, ki je prepovedoval homoseksualnost, pa so pustili. Tako da, tisti, ki so bili internirani zaradi homoseksualnosti in so preživeli, po vojni niso mogli povedati, zakaj so bili poslani v taborišča, kajti še vedno je obstajal zakon, ki jih je kriminaliziral. In četudi bi povedali, to najverjetneje ne bi bilo objavljeno. Tako je večina gejev, žrtev nacističnega pogroma, umrla, ne da bi izpovedala svojo izkušnjo. Njihove tragične usode se je v Rožnatem trikotniku odločil osvetliti Martin Gerald Sherman. Delo mu je prineslo svetovno slavo. Po premierni uprizoritvi 1979 v gledališču Royal Court v Londonu so sledile uprizoritve na West endu in Broadwayu. Besedilo je bilo leta 1980 nominirano za prestižno nagrado tony za najboljšo dramsko predstavo in Hull-Warrinerjevo nagrado Ceha dramatikov. Leta 1997 je bil po dramski predlogi posnet tudi istoimenski film. In ne nazadnje, velik Shermanov uspeh je, da je Rožnati trikotnik vzbudil zanimanje raziskovalcev in v širši javnosti prvič načel temo nacističnega preganjanja homoseksualcev. 

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Na oder Cankarjevega doma bo delo zaživelo v režiji in scenografiji umetniškega vodje ŠKUC gledališča Alena Jelena. Kako se je lotil projekta, kako velika je po njegovih opažanjih še vedno stigma do LGBT-oseb v Sloveniji in kako jih obravnavajo na naših gledaliških deskah, pa si prebrite spodaj.

8. 12. boste v Cankarjevem domu premierno uprozili predstavo Rožnati trikotnik. Zakaj ste izbrali ravno to delo?

Letos mineva 35 let od slovenske praizvedbe tega zelo pomembnega dela. Prvo slovensko uprizoritev Rožnatega trikotnika je v Gleju postavil na oder režiser Vinko Möderndorfer in predstava je v začetku osemdesetih let postala hit in ostala kultna. Enako se je zgodilo s krstno izvedbo nekaj let prej v Londonu. Kot umetniškemu vodji ŠKUC gledališča se mi je zdelo vredno spet po 35 letih postaviti na oder Rožnati trikotnik in opozoriti z njim na naraščajoče sovraštvo, na vzpon skrajnih političnih ekstremistov in na neofašizem, ki spet grozi svetu. Besedilo Rožnati trikotnik je brezčasno in se danes bere drugače kot ob nastanku. Avtor je v poznih sedemdesetih letih želel opozoriti predvsem na zamolčani del zgodovine holokavsta in na tisoče žrtev nad katerimi se je zgodil genocid samo zato ker so bili "poševni" (naslov Bent) in za naciste degenerirani. Danes želimo povedati tudi, da je sprejemanje samega sebe predpogoj za boj proti vsem oblikam zatiranja. Mislim, da je prav, da spet vidimo Rožnati trikotnik na odru in se ob predstavi zamislimo, kaj se nam lahko kaj hitro zgodi. Iz zgodovine pa se itak nikoli nič ne naučimo.

USTVARJALNA EKIPA
V Rožnatem trikotniku igrajo: Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan, Anđa Rupić, Luca Skadi in Virginia Immaculata. Pri uprizoritvi pa so sodelovali še dramaturginja Saška Rakef, scenografka Urša Loboda, kostumografinja Tina Kolenik, glasbena oblikovalka in avtorica glasbe Bojana Šaljić Podešva, videastka Valerie Wolf Gang, svetovalka za video Pila Rusjan, koreograf Ivan Peternelj, lektorica Klasja Zala Kovačič, oblikovalec maske Emperatrizz in asistent režiserja in dramaturginje Sandi Jesenik. 

Kako ste se lotili dela na tem projektu?
 
Z veliko odgovornostjo in študioznostjo. Ukvarjali smo se z raziskovanjem zgodovine holokavsta in z življenjem v medvojni Nemčiji. Prebrali smo tudi veliko gradiva o nacističnem pogromu nad LGBT osebami v Nemčiji, pa o življenju v koncentracijskih taboriščih, se pogovarjali o današnji nestrpnosti in sovraštvu v družbi. Iskali smo stike med preteklostjo in sedanjostjo. Kar se zdaj zrcali tudi v naši predstavi. 

Kako ste izbirali ekipo za ta projekt?
 
Želja je bila, da se pri tem projektu angažira samostojne ustvarjalce. Predvsem pa pogumne in ustvarjalne. Vsi, ki sodelujejo pri uprizoritvi, so dragoceni in vesel sem, da so sprejeli moje povabilo. Mislim, da sem sestavil ekstravagantno ekipo in bilo mi je v užitek delati s temi lepimi in talentiranimi ljudmi. 

Se vam je med delom pripetila kakšna posebna anekdota?
 
Kakšna prav posebna, taka za gledališke anale, še ne. Smo pa se kljub zelo težki, žalostni temi, o kateri govori Rožnati trikotnik, veliko smejali. Sploh ko nam je Zele (Anže Zevnik) pripovedoval kakšne šale in pripetljaje z njegovih številnih gostovanj. Pa ko je Danijel Malalan na jutranjih vajah vedno imel s seboj najrazličnejše okuse jogurtov. No, pa malo smo po gledališko tudi potračali. Bil je lep proces dela in pogrešal bom ekipo.

Je sicer po vaših opažanjih v Sloveniji stigma do LGBT-oseb kaj manjša v primerjavi z recimo 20 let nazaj?

Mislim, da so bila devetdeseta svobodnejša in da smo bili takrat kot družba mladi in bolj odprti, obremenjeni z manj predsodki. V zadnjih letih pa nas je spet objel strah, kot družba smo konzervativnejši, moti nas to in ono, še posebej pa vsi tisti, ki niso takšni kot mi pravi Slovenci. Če je bila pred 20 leti prisotna še odkrita homofobnost; je zdaj več prikrite in še več sovraštva pokritega s plaščem svobode govora, politične korektnosti. 

Se vam sicer zdi, da se o LGBT-osebah dovolj 'govori' na slovenskih gledaliških deskah?
 
Ja in ne. Skorajda res ni sodobne drame ali uprizoritve kjer bi ne "zadišalo" po homoerotiki. Pa če tudi samo skozi golo telo (no, to je odvisno, kdo je režiser), ali pa da v zgodbi ni kakšnega geja z vsemi stereotipnimi oznakami, izpeljankami in anomalijami. LGBT osebe na odru se obravnava ponavadi kot tujek, izrodek, kot napaka. V ospredju je naprej spolni odklon in zraven še kdaj pa kdaj oznaka peder, lezbijka. Kar je absurdno, bedasto. Heteroseksualni liki so brez teh oznak. Ste že kdaj videli, da je rečeno "heteroseksualec Hamlet", "hetero Jacinta"? Ne. Čas bi bil, da bi bili LGBT liki predvsem ljudje.