"Ljudje so v glavem zelo v redu. Sem imel pa tudi kakšne neprijetne izkušnje, a mogoče bolj zato, ker nimajo občutka. Recimo, v Tržiču sem ravno odigral predstavo Zapornik št. 3.2.3., pri kateri se zelo oznojim. Preobleči sem se moral tik ob odru in imel sem občutek, ker mi je že prej nekdo pisal na Facebook, da me bo prišel gledat, pa da bi se rad slikal z mano, da bo kar »priletel« gor – in je. S hčerko je prišel naravnost na oder. Jaz pa potrebujem pet minut po predstavi, da si oddahnem, da spijem kozarec vode, da se obrišem in da se preoblečem. Nisem na voljo 24 ur na dan le zato, ker lahko ti vedno vklopiš televizijo. On pa kar »prileti«: »Ja, sem te prišel pozdravit, pa če bi lahko eno fotografijo za tamalo.« Takšne zadeve me motijo. Ali pa neka pisanja: »A boš prišel tja? A boš ti igral? Kje kupim vstopnice?« Ker res povsod vse piše. To je meni smešno. To je tako, kot da bi jaz poslal Tomiju iz Siddharte: »Kje kupim vstopnice za vaš koncert?« Ker če si videl, da je koncert, potem tudi veš, kje se vstopnice kupi – ker to napišemo na plakat, ker nam je pomembno, da veste. Če pa, recimo, napišem zgolj, da imam v Kočevju predstavo, pa sta tudi le dve možnosti, kje jo lahko imam. »Poguglaš« in vidiš. A potem ugotoviš, da bi te osebe pravzaprav rade brezplačne vstopnice, da bi jim rekel: »Daj, ti bom jaz 'zrihtal'," je za revijo Vklop povedal Domen Valič.