Jernej Bervar, Marko Črnčec, Vid Jamnik, Jan Kus, Igor Lumpert in Žan Tetičkovič bodo v sodelovanju z Big Bandom RTV Slovenija na dan odprtja v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma nastopili z eno avtorsko skladbo. Pred nastopom smo se pogovarjali s kitaristom Jernejem Bervarjem, ki je za njena.si – med drugim – razkril, kako je živeti in ustvarjati v Velikem jabolku, s kom je v Madison Square Gardnu spodbujal našega Luko Dončića in zakaj se mora vračati v domovino. Več spodaj!

18. junija boste v Cankarjevem domu v okviru 60. Jazz festivala Ljubljana igrali skupaj z Big Band RTV Slovenija. Nastopili boste s svojo avtorsko skladbo. Katero ste izbrali?

Nastopil bom s skladbo LIC, ki sem jo napisal prav za ta koncert - ob ljubilejnem 60. Jazz festivalu Ljubljana. LIC je kratica za Long Island City, okoliš, v katerem živim v New Yorku zadnji dve leti, in je bil inspiracija za nastalo kompozicijo. Vedno, ko jo slišim, me v vrne v mestni vrvež in energijo, ki jo ima New York. Tako se lahko vedno vrnem na mesto, kjer živim, čeprav fizično tam nisem prisoten.

Vam je nastopati doma ljubše, manj ljubo ali enako kot v tujini?

Vsak koncert - ne glede na to, kje si - je drugačen. V tujini je malo drugače kot doma, zaradi tega ker tam tudi predstavljaš Slovenijo, doma pa igraš Slovencem, ki so sorojaki. Lepo je igrati na rodni zemlji, ponavadi pridejo na koncert prijatelji, kolegi in seveda tudi družina, ki so tudi največji kritiki. (smeh)

Se takoj vračate nazaj ali bo kaj časa za uživanje na rodni grudi?

Na žalost imam poletje polno koncertov in različnih snemanj. Tako, da se moram tri dni po koncertu že vrniti v ZDA, kjer že takoj ob prihodu začnem s koncerti. Letos bom kot po navadi obiskal kar nekaj zveznih držav in tam tudi koncertiral. Sem pa letos prišel v Slovenijo malo prej, da sem obiskal družino in nečake - ki ne vem, kako je mogoče, da tako hitro rastejo! (smeh). Prav tako sem videl prijatelje, glasbene kolege, sošolce ... vsak trenutek sem izkoristil za srečanje z ljudmi, ki mi dosti pomenijo in ki jih že nekaj časa nisem videl. Lepo je bilo!

Zakaj ste se odločili ravno za New York?

Za New York sem se odločil predvsem zaradi glasbene kreative, ki jo ima to mesto. Tej na celem svetu ni para. Je velika zakladnica kultur, ki se v njej pomešajo in tako vedno znova nastanejo nove zanimive kombinacije. New York prav tako ponuja neomejene možnosti uspeha - kot pojejo v pesmi "If I make it there - I'll make it everywhere". Je pa tudi zelo naporno, saj te prisili, da si ves čas aktiven - konkurenca v mestu je res huda, zato pa je napredek dosti večji.

Kaj vas najbolj fascinira v Velikem jabolku?

Najbolj me v tem mestu seveda fascinira glasba. Ta vpliva na razvoj kulture in glasbe po vsem svetu. Prav tako me vedno znova fascinira utrip mesta, ki je res noro hiter. Vse teče dosti hitreje kot pri nas in vsi so/smo fokusirani na kariere in cilje. Ti pa tudi mesto samo pobere vso energijo, ki jo imaš, zato je vedno pomembno tudi, da si vzameš oddih - najbolje na rodni zemlji.

Kaj točno počnete tam, kaj vas trenutno zaposluje?

Sem kitarist, komponist, aranžer in studijski glasbenik. Največ igram koncerte in turneje za različne glasbenike in pevce. Dosti potujem po Ameriki, Evropi, Aziji – tudi v Afriki sem že nastopal. Poleg koncertiranja tudi za druge pišem in aranžiram pesmi - ravno končujem pop skladbo, ki bo naslednje leto izdana na kitajskem trgu. Imam tudi snemalni studio, kjer snemam, miksam itd.. Najraje pa še vedno koncertiram. Tako tudi vidim ogromno sveta in spoznam ogromno zanimivih ljudi.

Se kaj družite s Slovenci v New Yorku (mislim predvsem na glasbene kolege)? Sploh veste drug za drugega?

V New York Cityju živi kar nekaj Slovencev. Največ se seveda družim z glasbeniki, ki - naj na tem mestu dodam - so res vrhunski in s svojimi izjemnimi talenti širijo glas o Sloveniji po celem svetu: Žan Tetičkovič, Jure Pukl, Marko Črnčec, Vid Jamnik, Ajda Stina Turek, Jan Kus, Sašo Sandič ... nazadnje smo recimo skupaj praznovali Markov rojstni dan. Mislim, da bi se kar vsi zgoraj našteti strinjali, da je nujno, da v mestu, kot je New York, ohraniš stik s Slovenci. Drugače pa se družimo tudi z ostalimi Slovenci v New Yorku. Na facebooku imamo skupino, kjer se redno dogovarjamo o srečanjih - tako smo si skupaj v Madison Square Gardnu ogledali našega Luko Dončića. Ne mi treba dodati, da smo bili daleč najglasnejši navijači v dvorani.

Kaj pogrešate domovino? Kaj in koga najbolj?

Seveda! Najbolj pogrešaš družino. Ne glede na uspehe itd., ti te luknje ne more zapolniti nič drugega. Prav tako pogrešam prijatelje - je pa res, da me marsikateri tudi obišče v New Yorku. Mislim, da dandanes tudi New York ni več tako daleč - v nekaj urah si tam in nazaj. Naša generacija je postala globalna generacija. Vse se mi zdi blizu in z letali prideš hitro povsod. Je pa res, da je nam, ki smo neučakani, težje. Tako si večkrat mislim: "Oh, kako bi zdaj mamino govejo juho …" (smeh)

Obstaja kaj, na kar se ne morete navaditi oziroma ste se zelo težko navadili v New Yorku oziroma v ZDA?

Hmmm ... zanimivo vprašanje! Mislim, da se človek skozi čas vsega navadi in da sprejme drugačno kulturo in navade, v kolikor je postavljen v tako okolje. So pa še danes stvari, za katere bi si želel, da bi se izboljšale povsod ne samo v Ameriki: recimo rasizem, vprašanje regulacije orožja, neenakopravna porazdelitev bogastva med ljudmi itd.., če govoriva o lažjih temah pa: vse v Ameriki je presladko in klimo imajo povsod nastavljeno na preveč mrzlo. Mislim, da bi se vsak, ki je bil tam, s tem strinjal. (smeh)

Koliko ur na dan vadite?

Ne merim časa za vajo. Vsak dan najmanj par ur, ne morem pa dejansko povedati, ker ne "štopam" časa. Vaja je povezana z delom. Pripraviti se moram na koncert ali snemanje in dokler ne znam, je treba vaditi. Je pa res, da v New Yorku ogromno igram, tako lahko kateri dan nanese tudi več kot 10 ur igranja ... V času študija pa sem vadil tudi po 10 ur na dan.

Kako to, da ste se sploh odločili za glasbeno pot in za ta inštrument?

Izhajam iz glasbene družine. Mama je dirigentka and učiteljica "solfeggia" na Konservatoriju za glasbo v Mariboru, ki sem ga tudi sam obiskoval. Tako, da sem bil z glasbo obdan od malega, nihče pa si ni mislil, da se bom preselil v Ameriko. Najprej sem hotel igrati saksofon, kasneje pa sem na televiziji videl koncert Michaela Jacksona in njegovo kitaristko Jennifer Batten. To mi je spremenilo življenje - hotel sem postati rock kitarist. Se pa je malo zapletlo, ker se starša nista strinjala, oziroma sta me vpisala h klasični kitari. Kasneje sem si kupil električno in tako se je potem vse skupaj začelo.

Koliko kitar imate? Imate katero najljubšo?

Imam približno 20 kitar različnih vrst in oblik. Med njimi mi je trenutno najljubša kitara slovenskega mojstra Davorja Contija, ki ročno izdeluje kitare v Ljubljani. Ta mi je naredil kitaro po naročilu in z menoj je prepotovala svet. Je odlična kitara, predvsem pa me nanjo vežejo vsi spomini. Ker je zlata, jo ljubkovalno kličem "Goldfinger".

Izobraževali ste se tako doma kot v tujini. Kakšne so razlike med študijem doma in v tujini?

Glavna razlika pri študiju je ta, da je v tujini več poudarka na praktičnem delu. Odvisno od študija seveda, ampak imaš več prostih rok pri izbiri izbirnih predmetov. Ena izmed večjih razlik je tudi ta, da se študente finančno podpira za večje projekte. So pa seveda šolnine neprimerno višje.

Bi šli v tujino tudi, če bi v Sloveniji imeli za vas idealen program študija?

Bi, saj ni vse odvisno samo od študija, čeprav moram povedati, da v Sloveniji študij jazza še vedno ne obstaja, kar smatram za veliko izgubo za Slovenijo. Že leta se govori, da bo, imamo vrhunski kader, ki bi lahko predaval ... Mladi odhajajo v tujino zaradi tega, ker je naš trg premajhen. Če delaš v New Yorku, lažje delaš globalno. V našem poklicu je tudi bistveno, da si v stiku z drugimi kulturami. Tako glasba postane bogatejša, nova in zanimiva.

Kaj počnete v prostem času, kako polnite baterije?

Sem velik ljubitelj umetnosti. V prostem času rad berem poezijo, grem na razstave in seveda na različne koncerte. Seveda moram punco tu pa tam tudi peljati na tortico in v kino. Drugače pa sem velik ljubitelj filozofije - ravno berem Freuda. Od letos sem tudi strasten oboževalec bonsaj dreves.

Kakšne so vaše želje za prihodnost?

Mislim, da so se mi vse že uresničile: delam to, kar ljubim in upam da bo tako ostalo. Do konca leta si želim izdati svoj album. To je ta večji projekt, ki mi vzame največ prostega časa. Drugače si pa želim, da bi mi zdravje še naprej tako dobro služilo, kot mi je do zdaj.

V Mariboru rojeni glasbenik je sicer šel najprej v Ljubljano študirat pravo, dejansko pa je bolj vadil kitaro in tako se je dokončno odločil za študij kitare. Želel je bolj rock ali pop studijsko smer, ker pa takrat tega ni bilo nikjer v bližini, se je vpisal na jazz oddelek v Celovcu. Tam je zaključil koncertno in pedagoško smer, nato pa mu je profesor Wallisch predlagal nadaljnji študij na Berkleeju, kjer je tudi sam študiral. Opravil je sprejemne izpite, nato pa še študij. Bervar kot pomemben element na Berkleeju izpostavlja tudi velik poudarek na ustvarjanju glasbene kariere in samopromociji. Polovica uspeha glasbenika je namreč, da zna svoje znanje unovčiti, v Sloveniji pa te tega nihče ne nauči, niti za to ni nobene literature.