Prostor duše in prostor gledališkega rituala sta pomembno zaznamovala ustvarjanje velikega slovenskega dramatika Rudija Šeliga. Izobčenke pričajo o tistih delih v nas, ki jih lahko poimenujemo dušni prostori.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Challe Salle bo spet postal očla

Glasbenik je z ženo Yvonne potrdil, da v letu 2025 prihaja dojenček.

Premiera bo v nocoj ob 20. uri v Mali drami, prvi ponovitvi pa 28. septembra in 7. oktobra ob 20. uri.

V uprizoritvi igrajo Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Tamara Avguštin, Ina Puntar in Samo Kutin. Dramaturga sta Eva Kraševec in Ilija Đurović, scenograf Branko Hojnik, lektorica Tatjana Stanič, avtorja glasbe Ina Puntar in Samo Kutin ter oblikovalci luči Nina Ivanišin, Vlado Glavan in Branko Hojnik.

»Rudi Šeligo je eden izmed velikanov slovenske dramatike, njegove drame so doživele številne uprizoritve in interpretacije, v ljubljanski Drami nazadnje s Svatbo v režiji Jerneja Lorencija. Šeligov opus poleg dram obsega številna prozna dela in esejistične prispevke, v katerih je obravnaval tako družbena kot gledališka vprašanja. Tokratna uprizoritev temelji na izbranih besedilih iz njegovega opusa, a jih uporablja kot vozlišča mreže, ki se plete prek kolektivnega spomina ustvarjalcev. Najpomembnejša čustva, želje in hrepenenja ljudi skozi stoletja ostajajo nespremenjena. Izobčenke tako pričajo o nas, pravzaprav o tistih delih v nas, ki jih lahko poimenujemo dušni prostori. Kar pa je prostor duše, je tudi prostor rituala, predvsem gledališkega. Šeliga prevzema magija v gledališču. Ta uprizoritev se dotika tistega vidika magije, ki nagovarja najbolj ranljive plati človeka, dotika se tiste poškodovane in nedolžne snovi, ki je v zvezi z instinktivnim odzivanjem na svet. Če pomislimo, da v vsakem od nas, ne glede na to, ali je moški ali ženska, obstaja 'homo ludens', potem bi ta predstava hotela tega človeka priklicati na površje. Iz njega nekako izvabiti nedolžnost, ker se tam najbrž skriva duša,« o predstavi pravi režiserka Mirjana Medojević. Dramaturginja Eva Kraševec pa v gledališkem listu zapiše: »Proces ustvarjanja uprizoritve po izbranih delih Rudija Šeliga je bil sprva zamišljen kot študij Šarade ali Darje, drobnega eksperimentalnega monologa, ki ga je Šeligo napisal za Polono Vetrih. Besedilo učinkuje kot postmodernistična impresija mlade ženske po imenu Darja, ki jo, kot mnoge Šeligove dramske osebe, preganja občutek utesnjenosti in sivine vsakdana. Želja po vznemirjenju, igri in raziskovanju, ki se v Šaradi konča z ritualno vrnitvijo v srčiko teatralnosti, je prevzela tudi nas. Zato se nam je ob tako zanimivem in navdihujočem avtorju, kot je Šeligo, zazdelo, da bi bilo smiselno gradivo razširiti in raziskati tematike, ki jih tudi sicer odpira njegovo delo. Zastavek ni bil preprost in po prvem branju njegovega opusa smo se omejili na drame Lepa Vida, Čarovnica iz Zgornje Davče in Svatba, na dve prozni besedili, Triptih Agate Schwarzkobler in Ali naj te z listjem posujem, ter na interpretacijo treh med seboj različnih usod, ki jih združuje kontekst marginalnosti, izločenosti, izobčenosti.«