Njena služba, vodenje športnih oddaj pred TV-kamerami, je posvečena športu, a nič dru - gače ni zasebno, za kamerami. Njen prosti čas je rezerviran za družino – moža in dve hčerki – ter šport. Po lanskem sodelovanju v šovu Zvezde plešejo, kjer se je po plesnem par - ketu vrtela z izjemnim plesalcem Mihom Vodičarjem, je začutila, da mora ostati aktivna, a hkrati najti neko ravnotežje. Odločila se je za dva popolnoma nasprotna športa – boks in jogo: »To sta dve taki na - sprotji, ki pa meni zelo pomagata, vsaka po svoje. V bistvu boks zato, ker ni dolgočasna vadba, ker pri njem spravim iz sebe ves stres. In po drugi strani joga, ker sem zelo impulzivna in se trudim biti bolj zen, bolj umirjena, in joga je spro - stitev, ki zna pomiriti moj značaj.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Slovenski nogometaš na skrivaj prvič postal očka

Nekdanji slovenski nogometaš in lepa manekenka sta prvič postala starša.

O štiridesetici

Prav tako kot pri nasprotujočih si športih, s katerima se zdaj ukvar - ja, pa poskuša ohranjati ravnotežje tudi med delom in zasebnim življe - njem. Kot voditeljica na komerci - alni televiziji je zdaj mnogo bolj izpostavljena v javnosti, a hkrati svojo zasebnost skrbno čuva. V javnosti se tako pojavlja le sem ter tja z možem, nekdanjim košarkar - jem Stipetom Modrićem: »Rada imam svoje delo in jasno je, da je nemogoče delati na televiziji in ne biti izpostavljen. Če si uspešen in če te opazijo, je normalno, da pri - de zraven tudi pozornost javnosti. Je pa res, da si jaz rada domišljam, da ko se moje delo konča in ko grem domov, da me nihče več ne prepozna. Seveda ni tako in včasih se, priznam, počutim kar malo uje - to in klavstrofobično. Prija mi, ko na primer pridejo za kamero navi - jači, da bi se fotografirali z menoj in spregovorili nekaj besed. A ko grem domov, se trudim, da sem z mislimi pri domačih, ne v službi. Takrat bi bila rada Sanja, ki ne dela na televiziji. A ravno pred dvema V prostem času boksa Poročena je s košarkarjem Stipetom Modrićem, ki je med letoma 2000 in 2005 igral tudi za slovensko reprezentanco. Sanja Modrić se na košarkarske tekme odpravi v najvišjih petah, saj tam opravlja intervjuje z dvometraši. 15 Zvezde/Lady Sanja Modrić, kadar ni pred kamerami dnevoma je neki gospod, ko sem prečkala cesto, ustavil avto, spustil šipo in mi rekel: 'Izvolite, super ste vodili zadnjič.'« (smeh) Sanja tudi sicer o sebi ne govori veliko. Ko smo brskali po njenih podatkih, nismo nikjer zasledili, koliko je stara, a nam radovednost ni dala miru. Je sploh že praznovala okroglo štiridesetico? »Ne še, naslednje leto me čaka ta prelomnica. Ne vem še sploh, ali jo bom praznovala, ne razmišljam še o rojstnem dnevu,« na kratko odgovori. Tudi s kom bo praznovala, še ne ve, a zagotovo med njimi ne bo znanih športnikov. Z večino se druži le službeno, tudi s Sašo Dončićem, pa čeprav pred kamerami delujeta kot resnično velika prijatelja. »S Sašem se poznava res dolgo. Čeprav moram priznati, da sem ga zdaj videla na odbojki po nekaj mesecih premora. Poznava se seveda tudi zasebno iz košarkarskih krogov, prijateljujeva pa ne. Tu in tam tudi kdaj spijeva kavo skupaj. Je pa res, da je pred kamerami zelo pomembno, da sta sogovornika sproščena. Verjamem v pozitivno energijo.«

O odmevnem prestopu

Ob Sanjinem prestopu na komercialno televizijo so se pojavili tudi nekoliko zlobni komentarji, da ji je s prestopom padla sekira v med, saj prej na nacionalni televiziji ni dobila prave priložnosti: »Ta prispodoba s sekiro se mi sploh ne zdi v redu. Mislim, da je šlo pri tem za splet srečnih okoliščin. Ko se vse poklopi. Že nekaj časa sem bila na nacionalki nesrečna, ker nisem videla pred seboj nekega izziva. Bila sem v službi, ki je sicer varna, redna, nekaj, kar si v današnjem času marsikdo želi, nisem pa videla nekega vznemirjenja in izziva pred seboj. Zdelo se mi je, da sem še vedno premlada, da bi se zadovoljila samo s to varnostjo.« Ni pa Sanja le teoretična športnica, kot najstnica se je tudi sama urila v odbojki: »Edini šport, s katerim sem se resneje ukvarjala, je bila odbojka. A le do konca osnovne šole. Ko bi morala začeti trenirati v pravem klubu, nisem šla naprej. Moja vzgoja je bila usmerjena v izobrazbo in šolski uspeh. In tako je ostalo samo pri tem. Ne obžalujem ničesar, sploh pa pri vzgoji ne, ker so moji starši v okviru svojih zmožnosti naredili vse, kar so lahko, in po svoji najboljši presoji. Vsi delamo napake. Razlika pa je v tem, ali ti napako narediš zato, da nekomu povzročiš škodo, ali si v tistem trenutku mislil, da je to najboljše. Mogoče pa se, če bi se ukvarjala s športom, potem ne bi ukvarjala s tem poklicem, kot se zdaj. Meni je ta poklic dal veliko lepih, tudi grdih izkušenj, predvsem pa veliko lepih poznanstev.«