Preden jo srečamo na 21. SEMPL-u, konferenci o medijskih trendih, ki bo 28. in 29. novembra v Portorožu, smo jo povprašali, kakšen je njen poklic in v čem je trik njene znanosti.

1. Kaj pravzaprav počne psiholog oblikovanja?
Kot psihologinja oblikovanja sem hkrati v svetu oblikovanja in psihologije. Pri reševanju izzivov na področju dizajna uporabljam prakse, znanje in tehnike, ki jih najdemo v psihologiji. Na kratko, razumem, kako ljudje razmišljajo in kako se odzovejo na zamisel o boljši rešitvi. Izboljšujem delovanje kreativnih ekip in rešujem težave, ki se pojavljajo pri oblikovanju izdelkov in storitev naših naročnikov.

2. Pri svojem delu znanost o vedênju vključujete v proces oblikovanja. Kako to deluje?
Oblikovanje se osredotoča na ljudi. Kreativnim skupinam pomaga, da razmišljajo v smeri, kako bodo posamezniki ustvarjen izdelek ali storitev uporabljali. Tukaj nastopi znanost o vedênju, ki nam ponuja vpogled v vsak korak, ki ga ljudje pri uporabi izdelka ali storitve dejansko naredijo, kar presega predvidevanja o tem, kaj mi mislimo, da ljudje delajo. To je bistvena razlika. Ljudje namreč nenehno sprejemamo iracionalne odločitve. Recimo glede varnosti v prometu. Čeprav vemo, da obstaja možnost za prometno nesrečo, ne upoštevamo omejitev hitrosti, ne uporabljamo varnostnega pasu, vozimo čez rdečo in prečkamo cesto, kjer ni prehoda za pešce. Vemo, kaj je prav, pa kljub temu ravnamo drugače. Ta razkorak obstaja pri večini odločitev. Sprejemamo jih pristransko in zaradi raznih vplivov. Enako je s posamezniki, ki uporabljajo naše izdelke in storitve ter kampanje, ki jih ustvarjamo.

3. BehaviourStudio je sodeloval s številnimi globalnimi blagovnimi znamkami. Bi lahko izpostavili vam najljubše projekte in pojasnili, kaj je bil njihov cilj?
Sodelovali smo z različno velikimi podjetji in organizacijami iz različnih sektorjev. Ne glede na to, vedênjska načela zmeraj ostajajo enaka, zato je delo izhajalo iz istega osnovnega razumevanja. Eden izmed izstopajočih projektov je bil z estonsko vlado, ko smo sodelovali z njihovim oddelkom za inovacije. Imeli smo dostop do številnih oddelkov in se srečevali z različnimi izzivi na področju vedênja. Želeli so zmanjšati število mladoletnih prestopnikov, policija je poročala o povečanju nasilnih zločinov, starejše so spodbujali k nameščanju požarnih alarmov in prizadevali so si zmanjšati število staršev, ki se ne odločijo za cepljenje svojih otrok.

Če se osredotočimo na slednjo. Začenši z vedênjem pomeni, da gledamo izven vpliva okolice – od odločitve ne cepiti – do konteksta tega vedênja. Raziskovali smo, kje je nastalo, kakšni družbeni in zunanji dejavniki so nanj vplivali in kako je kasneje oblikovalo vedênje ljudi. Ena izmed stvari, ki smo jo raziskali, je bilo nezaupanje avtoriteti. Do premika je prihajalo v razmerju pri zaupanju zdravniku in zaupanju skupnosti. Torej od nivoja »Me« do nivoja »We«, če izhajamo iz okvirja »Me-We-Oversee«, po katerem delujemo. Zaupanje gradimo skozi komunikacijo in občutek avtoritete. Oboje lahko izboljšamo, če pod drobnogled vzamemo, kako zdravniki v svojih ordinacijah komunicirajo, namesto da se posamezniki po informacije zatekajo v spletne skupnosti.

4. Študirali ste psihologijo – katero spoznanje o ljudeh vas je pri študiju najbolj navdušilo?
Ko vidimo, da drugi ljudje nekaj naredijo, naši možgani delujejo tako, kot da to počnemo tudi mi. Tudi ko se ne premaknemo. Nevroni v naših možganih delujejo v podobnem vzorcu, kot če bi se tudi mi gibali na enak način. Zrcalijo dejavnost druge osebe. Všeč mi je ideja, da smo povezani z ljudmi okoli nas na osnovni nevrološki ravni.