»Bilo je tako zelo težko …« pravi Saša Lendero, ki se je po dveh letih boja pretekli teden za vedno poslovila od ljubljene mame Zale, s katero sta bili neizmerno povezani. Ne le da je mama Sašo podpirala pri karieri. Bila je njena opora, prijateljica in zaupnica. Pomagala ji je pri skrbi za hčerko Ario in domače ljubljenčke, temveč ji je pomagala tudi z masažami, z domačimi pripravki za lepoto in zdravje in podobno, saj je bila strokovnjakinja na področju protibolečinskih manualnih terapij. In čeprav so v hiši imeli ločeni stanovanji, je Saša razlagala, da na njihovem naslovu ne živita dve ločeni, temveč ena velika družina.

»Moja ljubljena mamica je odšla. Doma, med nami, v ljubezni. Tako se nam je zdelo prav. Težko je bilo … Najtežje,« je na sporočilo, v katerem smo preverjali informacijo, še preden jo je delila na svojem profilu na Facebooku, odgovorila Saša. Informacije namreč ni objavila isti dan, saj preprosto ni imela moči, da bi se spopadla z odzivom širše javnosti. Ker pa jo je oče prosil, naj to vendarle naredi, saj se je bal, da morda v žalosti in šoku niso pozabili obvestiti koga od bližnjih, je v četrtek popoldne vendarle napisala obvestilo, v katerem ni skrivala bolečine. 

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Mama in hči v Grčiji: Darilo za najin pogum je raj v katerem živiva

Si predstavljate, da v tednu dni spakirate svoje življenje v škatle in se preselite v Grčijo? Slednje sta z enim samim zamahom poguma storili Sabina in Ramani, mama in hči, ki sta prisluhnili notranjemu klicu, stisnili zobe in si podarili priložnost za lepšo prihodnost. Zadnji dve leti in pol ne le da živita sanjsko življenje v grškem obmorskem mestecu, 12 letno dekle celo blesti kot najbolj obetavna gimnazijka. Morda bo njuna zgodba v navdih vsem, ki imajo velike sanje, a ne upajo razpreti kril …

»Moja draga, ljubljena mamči je odšla ... Po dveh letih borbe, polne upanja, razočaranj in drobnih lučk uspehov, smo jo vendarle morali spustiti iz ljubečega objema svojih rok. Iz svojih src pa je ne bomo nikoli! Vsak korak poti smo prehodili skupaj in tudi čisto zadnjega. A podpora najbližjih sorodnikov in prijateljev je pomagala, da se navkljub neizrekljivi bolečini, sočutju in obupu nismo zlomili. Mamči smo držali za roke in jo z besedami spremljali vse do roba našega sveta. Pospremili smo jo v svetlobo in blagoslovili z ljubeznijo in hvaležnostjo,« se začne njena objava, v kateri v nadaljevanju piše o vseh, ki so ji bili v tem času v oporo. Tu je seveda na prvem mestu njen Miha, ki je tudi tokrat dokazal, da je moški njenih sanj. V zadnjih mesecih je poskrbel, da Saški ni bilo treba početi nič, kar ni bilo nujno, saj je večino obveznosti prevzel nase. Tudi hčerka ji je dajala moč, kljub mladosti pa je pokazala veliko razumevanja za to, da je starša v zadnjem času nista vozila na kakšne otroške dogodivščine. »Vedno si razumela, zakaj ne moremo nikamor in zakaj imam zate malo časa. Vedno si z odprtim srcem sprejela vsa moja opravičila, tudi kadar sem vzkipela za malenkosti ali bila preutrujena za drobne, a pomembne dogodke v tvojih dnevih …«

Saška se je zahvalila tudi številnim zdravnikom in drugemu osebju bolnišnice, pa tudi prijateljem in drugim, ki so družini stali ob strani in ji pomagali.

»Nikoli ne bom mislila, da je zmagala bolezen! Kajti moja mamči se ni zlomila, obupala ali se vdala, niti za hip! In to je zmaga! Nikoli poraz! Njen pogum, vedrina, sočutje in brezmejna ljubezen ostajata v nas in nas učita življenja. Ter tudi tega, kaj je prav – biti s tistim, ki ga imaš rad, v dobrem in slabem, v vsakem trenutku veselja in žalosti ... ter tudi v trenutku slovesa. Mamči moja, neizmerno te imam rada!« je zapisala med drugim, objavo pa končala s sporočilom vsem, ki se borijo za zdravje: »Nikar in nikoli ne obupajte, kajti mnogim uspe, in sama jih poznam kar nekaj. Pogumno naprej in naj vas spremlja sreča!«

Pravijo, da v življenju ni treba nič razen umreti. A čeprav je smrt neizbežna, to ne pomeni, da je kdaj lahko. Saša in njeni domači se lahko tolažijo, da se je borila kar dve leti. Seveda bo Saški še dolgo težko, saj je bila z mamo res izjemno povezana, pravzaprav sta imeli skoraj idealen odnos. Ker sta bili tako prepleteni, se bo mame spominjala ob vsaki priložnosti, ki bi jo sicer doživeli skupaj. Torej kar naprej. Po drugi strani pa upajmo, da bo ravno v tem našla tolažbo. Da je torej izkoristila vse, kar se je dalo, ko je bila mama še ob njej. Da ni dvoma o tem, da mama ne bi vedela, kako zelo ji je pomembna. Kajti mnogi se žal šele ob koncu spomnijo, da bi bilo morda pametno posvetiti več časa odnosom, ko pa se zdi, da je zdaj posel tisto, kar je najpomembnejše.

Draga Saša, ni besed, s katerimi bi ti zdaj lahko olajšali bolečino. Ampak misli na to, da si mami v času njenega življenja dala veliko pozornosti, ljubezni, energije. Tako pa imaš tudi veliko, veliko lepih spominov, zaradi katerih bo mama vedno ob tebi. Pa čeprav samo v duhu. Iskreno sožalje …