Martina Ipša ima dovolj obsojanja

»Virus ne izbira. Vseeno mu je koga volite, komu molite, koga ljubite in celo če v virus verjamete. Lahko pa mi izberemo, kako se obnašamo. Lahko prosim vsi skupaj nehamo kriviti okužene, ker nam to ne prinese nič. Razen tega, da se ljudje bojijo iti na testiranje, da jih ne bi obsojali. Zato prosim. Dovolj. Ker če zdaj ne bomo držali skupaj, kdaj bomo? Sem precej prepričana, da ti ljudje nočejo namerno okužiti nikogar. No, če se pa najde kakšen neumnež, ki bo po cesti lovil ljudi in jim namerno kašljal v obraz, no njega pa obsojajmo. Do takrat pa se spomnimo, da smo vsi ljudje in da delamo napake. Spomnimo se, da smo v tem skupaj. Da imamo vsi koga, ki je bolj ogrožen. Spomnimo se, da se po vsej verjetnosti pripravlja težko obdobje za vse, še posebej za vse v zdravstvu. Hvala vsem, ki ste v prvih vrstah boja. Vedite, da vas cenim. Zdaj pa se grem dalje izogibati ljudem in načrtovati prihodnost,« je na družbenem omrežju modro zapisala Martina Ipša in ob koncu s prstom zažugala vsem tistim, ki nastalo situacijo izkoriščajo s prežanjem na šibkejše.

Stroka opozarja na epidemijo anksioznosti

Ne spreglejte

Aleš Valič o naporih, povezanih s priljubljeno serijo Skrito v raju

Aleš Valič velja za zahtevnega predavatelja na AGRFT, na lastni koži pa je občutil, kako naporen je tempo ustvarjanja priljubljene serije.

Predstojnik Centra za pozitivno psihologijo Univerze na Primorskem Kristijan Musek Lešnik opozarja, da širjenje novega koronavirusa spremlja, včasih pa gre korak pred njo, epidemija anksioznosti. Po njegovem mnenju Sloveniji v tem trenutku manjka vzporedno spopadanje z obema epidemijama, saj ena krepi drugo, in obratno.

»Dokler se vrh države ukvarja le z epidemijo virusa, bo druga brez nadzora rasla; brez resnega obvladovanja tudi do primerov izločanja, nasilja in panike. Ena od nujnih stvari, da skupnost ostane kohezivna in ne razpade na krdelo plemen in posameznikov, ki se bodo prej ali slej začeli sovražno vesti do vsakogar, v katerem bi lahko prepoznali vir nevarnosti, je kompenzacija izgube osebnega nadzora nad situacijo in življenjem z zunanjim nadzorom. Tesnobo ljudi v tem trenutku lahko najbolj učinkovito blaži občutek zaupanja, da imajo tisti, ki vodijo zadeve, stvari pod nadzorom,« pojasnjuje Lešnik.