Saša Lendero si je zadnje mesece le težko nadela veselo masko, saj je ob strani stala mami, ki se je skoraj tri leta borila s hudo boleznijo. Saša je še vedno sredi žalovanja, ob strani ji stojijo njeni najbližji. Na vztrajne prošnje pa je le razkrila, kako se po mamini smrti vrača v življenje.

»Prav je, da se zavedamo svoje minljivosti in minljivosti tistih, ki jih imamo radi. Nimamo neskončno časa, zato je pomembno, kako ga porabimo. Sama čutim, da je smrt samo prehod, kot spočetje ali rojstvo. Pomembno je biti ob svojih ljudeh, ko se to zgodi, čeprav je težko,« pravi Saša, ki se je zaradi mamine bolezni zavedela, da je pomembno živeti tako, da čim manj obžaluješ in urediš odnose.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Ob strani stoji tudi očetu, ki mu je še težje kot njej, saj bi z ženo letos praznovala zlato poroko. Moč in energijo zbira tudi zanj. Hkrati pa ponovi, da ji je težko govoriti o tem. »Medtem ko premišljujem, zakaj nisem zavrnila pogovora, se spomnim, kaj bi še želela povedati, če govorim o zelo intimnih občutkih. Hotela bi omeniti paliativno zdravljenje. Upam, da bo to prebral tudi kdo od tistih, ki odločajo, kateri projekti so v družbi velikega pomena. Dokler ni bilo potrebno, tudi sama o tem nisem dosti vedela. Gre za strokovno zdravniško pomoč, ko ne moremo več upati na ozdravitev, lahko pa zelo izboljšamo kakovost bolnikovega življenja za čas, ki mu preostane: zmanjšanje bolečin, olajšanje dihanja, stiske ... Vse to se lahko dogaja na domu. Hvaležna sem, da je pri nas to oskrbo vodila dr. Mateja Lopuh. Je čudovita, topla, močna, pozitivna oseba, ki z ogromno strokovnosti in izkušnjami vodi pomoč tako, da ohrabri in pomiri tako bolnika kot svojce, ki jih je groza tistega, kar prihaja. Zagotovila nam je, da mami ne bo čutila fizičnih bolečin in da jih ne sme. Ob vseh zdravilih in znanju danes umiranje v bolečini in agoni-ji ni potrebno. Povedala nam je, da obstaja še druga vrsta bolečine, ki je zdravniki ne morejo odvzeti. To je bolečina duše, ki se mora sprijazniti s slovesom od ljubljenih ljudi in življenja. Niso pomembna samo zdravila, temveč tudi umirjenost, prisotnost, pogovori, tudi ko imaš občutek, da te umirajoči več ne posluša, vseeno pa sliši in čuti bližino. Želela bi, da bi država podprla ta del medicine, saj vsi na koncu doživimo iztek življenja,« je odločna. V veliko uteho ji je bil tudi Miha.