Položaj je za mlade umetnice in umetnike katastrofalen. Zase sicer težko rečem, da mi gre slabo in da ne delam, glede tega sem imela do zdaj še kar srečo,« priznava Mia, ki je bila, odkar je končala AGRFT, večino časa na svobodi, vmes pa je bila za leto dni zaposlena v ljubljanski Drami in zdaj v MGL.

»Ravno to prekarno delo, negotovost, nestanoviten in posledično pogosto nemogoč urnik so tisto, kar se mi zdi psihično najtežje. V takih razmerah je človek težko ustvarjalen. Mi je pa teh nekaj kratkih let profesionalne kariere prineslo tudi veliko lepih izkušenj. Tako v ustanovi kot zunaj nje.« Kljub vsemu se ji zdi to, da lahko dela, kar jo veseli, privilegij.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Panettone: priljubljeno italijansko sladico lahko pripravite doma

Panettone v decembrskem času zavzame prodajne police. Zakaj pa ga letos s tem preprostim receptom ne pripravite kar sami?

»Zavedati se moramo, da je danes to, da lahko v veliki meri živiš samo od svojega poklica, razkošje. Ena od posebnosti našega poklica je ta, da se tako ali drugače izražamo javno. To pa prinese odgovornost. Na katero, se mi zdi, se mnogokrat, iz takšnih ali drugačnih razlogov, pozabi,« pravi Mia.

»Zadnje čase se velikokrat sprašujem o tem, kaj sta danes smisel in cilj gledališča, umetnosti nasploh. Da v časih hiperprodukcije, odsotnosti čustev, obilice instantnih zadovoljitev razmišljam o tem, me sicer ne preseneča, me pa žalosti. Umetnost zahteva odprto srce in gledališče uho, ki je pripravljeno poslušati.«Ljubezen do umetnosti ji je že zgodaj ostril oče, književnik in zgodovinar, ustvarjalnost pa mama, inženirka elektrotehnike. »Prek njiju sem že v otroštvu imela stik z umetnostjo, literaturo, filmom, gledališčem.«

Njen ventil za izražanje je kaj kmalu postalo slikanje in ustvarjanje, kot osnovnošolka je sanjala, da bo študirala slikarstvo, pozneje arhitekturo. »Slednjo tudi zato, ker je bilo iz-peljevanje enačb takrat moj drugi konjiček.« Konec osnovne šole je za izbirni predmet izbrala gledališki klub. »Bilo mi je strašno zanimivo. Prevzemati različne vloge, iskati druge perspektive, razmišljati skozi nekoga drugega. Vse to se mi je takrat zdelo zabavno, danes nujno,« se spominja, a pravi, da takrat o vpisu na AGRFT še ni razmišljala. Ta odločitev je dozorela, ko se je na II. gimnaziji Maribor pridružila gledališki skupini Gnosis. »Takrat je igra dokončno postala moj izraz in potem sem se nekaj časa osredotočala samo še na to.«

Danes do umetnosti goji ljubezen v isti meri, čeprav prizna, da je v svetu, kjer se že dolgo zdi, da je zanjo tako malo prostora, to včasih precej težko hraniti. » A se vsakič znova spomnim, kako čaroben je lahko naš poklic. Sploh kadar se zgodi, da se celotna ekipa priklopi na isto valovno dolžino, diha kot eno, radi rečemo, hodi v isto smer – iz česar lahko nastanejo izjemni rezultati. Takrat se mi zazdi, da z majhnimi koraki, predanostjo in kolektivnim pristopom počasi le lahko nastajajo spremembe.«V prostem času Mia še vedno prime za čopič. »V bistvu ne slikam, temveč najdem neke načine, da ustvarjam – poslikavam majice, kaj doma preurejam ...« Rada je tudi aktivna, igra košarko, deska na snegu, teče in je predvsem čim več časa v naravi. »Rada grem na hrib, v gozd, še najraje pa k vodi. Sama ali v družbi tistih, ki so mi ljubi. Trudim si vzeti čas zase in zanje. To se mi zdi vse bolj pomembno.«