Star sem bil šestnajst let, ko so se starši ločil. Oče je odšel od doma in si z novo partnerico ustvaril družino. Posledično, ker nismo bili v dobrih odnosih, smo z njim izgubili stike, leta pa so hitro minevala. Z mamo in sestro nam v tistih časih res ni bilo lahko, morali smo se sami znajti, saj v Sloveniji nimamo nobenih drugih sorodnikov. A življenje gre naprej, izkušnja nas je le dodatno okrepila. Borili smo se naprej, drug drugemu smo stali ob strani, zgradili še boljše medsebojne odnose in postali še boljše osebe. Mislim, da vsaka ločitev staršev tudi na otroku, žal, pusti posledice, a verjamem, da sem zaradi te izkušnje danes boljši sin, brat in nasploh človek. Mama je potem spoznala svojega zdajšnjega partnerja, s katerim je srečno poročena. Sestri pa gre tudi super v življenju, je tudi že poročena, sicer diplomirana ekonomistka, ki se preživlja z osebnim trenerstvom in poučevanjem plesa,« pravi Challe Salle, ki vsaj deset let ni imel nobenih stikov z očetom. Potem pa sta se po spletu naključij spet nekje srečala in izmenjala stike:

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Miki Vlahkovič je postal dedek

Pevčev sin je postal očka in mu tako nadel vlogo dedka.

»Dobila sva se in razčistila nekatere zadeve, vendar po vseh teh letih odnos ne more biti isti kot prej. Marsikaj se je spremenilo, a z moje strani mu oproščam za vse, kar je bilo negativnega, in seveda želim vse najboljše njemu in njegovi družini. V tem času je dobil dva otroka, ki sta moja polbrat in polsestra in sta me želela spoznati. Otroci seveda niso nič krivi, zato smo se spoznali, a zaradi razlike v letih nekih rednih stikov nimamo.«

Challe pa ima doma tudi lep spomin na očeta – njegovo kitaro, ki jo je prav tako dobil po spletu okoliščin: »Kitaro je našel hišnik, ki je moj prijatelj. Našel jo je v zaklonišču Osnovne šole Zalog, kjer je bil moj oče včasih učitelj športne vzgoje. Učitelji so mu povedali, da kitara pripada mojemu očetu, ki več ne dela tam, ker pa njega ne pozna, jo je prinesel meni. Zdaj kitara stoji pri meni v studiu kot spo-min na zgodnja otroška leta z očetom, spomin na stare dobre čase. Namreč, oče je bil tisti, ki me je spodbujal k ustvarjanju glasbe, sam zna igrati harmoniko, kitaro in klavir. Tako sem pri šestih letih začel hoditi v nižjo glasbeno šolo, kjer sem igral klavir, in šolanje tudi uspešno dokončal. Pri trinajstih letih sem se seznanil s hip hopom, vendar v tistih letih za to zvrst pri starših nekako ni bilo razumevanja, ker je bil rap uporniški, bolj agresiven in vulgaren. Vem pa, da sta me mama in sestra vedno podpirali pri ustvarjanju, mogoče nista verjeli, da mi bo uspelo, a sta me vseeno podpirali.«

Oče Challeta Salleta se glasbi profesionalno ni posvetil, zato pa še vedno deluje v svetu športa: »Oče je bil zadnji dve leti nogometni trener v Indoneziji, a se je zaradi trenutnih razmer glede nove koronavirusne bolezni moral vrniti domov.«