Ta je mladim glasbenikom z vsega sveta kljub novemu koronavirusu omogočil izobraževanje pri štirih mednarodno priznanih profesorjih: Jensu Petru Maintzu (violončelo), Epifanio Comis (klavir), Emanuelu Abbühlu (oboa) in Felixu Renggliju (flavta), vsi pa so se predstavili tudi na koncertih v Viteški dvorani v Križankah.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Za Maintza je bil to prvi nastop pred živim občinstvom po šestih mesecih, zato je bil zanj res nekaj posebnega in ga – kot nam je zagotovil v pogovoru po nastopu - ne bo kmalu pozabil. Temu ustrezno ambiciozno je zasnoval tudi program. „Program je bil tehnično in intelektualno zelo zahteven. Ko je Beethoven napisal Sonato za violončelo in klavir št. 5 v D-duru, op. 102/2, so ljudje mislili, da se mu je čisto zmešalo, tudi Bachova Suita za violončelo solo št. 4 v Es-duru, BWV 1010 ni najbolj popularna, še posebno med čelisti. Želel sem se izzvati po tem premoru,“ nam je pojasnil vsestranski solist, iskani komorni glasbenik in predan profesor violončela, ki omenjeni inštrument poučuje na Univerzi za umetnost v Berlinu in na Visoki šoli za glasbo Kraljice Sofije v Madridu. Najbolj pa je srečen, kadar lahko združi oboje, kar Festival Ljubljana omogoča. „Všeč mi je ta kombinacija – da samo ne učim, ampak imam tudi koncert, da študenti vidijo učitelja koncertirati. Poleg tega je Ljubljana festival zelo pomemben festival na mednarodni ravni,“ poudarja Jens Peter.

Navdušen pa je bil tudi nad visoko ravnijo študentov. „Tečajniki so se prijavili z videi. Skoraj vse sem že poznal osebno, nekateri so tudi moji učenci - seveda nisem pripeljal celega razreda iz Berlina (smeh), samo dva (občasno jih, kadar imajo kakšno pomembno stvar v bližnji prihodnosti, da še izpilijo svoje znanje), od ostalih 8 pa sem jih nekaj poznal, nekaj pa je bilo novih. Rad spoznavam nove študente, včasih tudi koga od njih izberem za svoj razred v Berlinu in v Madridu. Moram priznati, da jih je bilo letos zelo težko izbrati. Ogromno je bilo dobrih, a nisem mogel vseh sprejeti. Prijavilo se jih je okoli 30. Čelo je popularen instrument in vsak se hoče učiti, kar je super. Nivo mladih pa je na zavidljivi ravni. Razred je bil čudovit. Običajno imam več mojstrskih tečajev, letos pa so bili z izjemo ljubljanskega vsi odpovedani, zato so se vsi osredotočili na tega. Zelo sem vesel, da so lahko prišli sem in igrali na takšnem nivoju. Na zaključnem koncertu smo slišali nekatera dela, ki jih zaradi zahtevnosti zelo redko,“ je svoje študente pohvalil Maintz.

Tudi sam pa je bil deležen enakega odziva. „Mojstrski tečaj je poseben, če je profesor poseben in profesor Maintz je zagotovo poseben. Je odličen čelist in pedagog. Mislim, da smo vsi zelo uživali, pa tudi veliko novega sem se naučila. Zelo sem hvaležna Festivalu Ljubljana, da me je izbral za štipendistko in me povabil na tečaj. To, da imamo v Ljubljani možnost imeti takšnega odličnega profesorja, je največ,“ nam je povedala Kim Kozlevčar, ki je na zaključnem koncertu zaigrala Škerjančevo skladbo Lirična melodijašt. 4 za violončelo in klavir.