»Bila sva prijatelja še iz časa fakultete, ljubezenska zgodba pa je potekala zelo počasi. Priznam, da bi celo težko ocenil, kdo je koga osvojil, saj sem bil sam kot osvajalec res počasen in neroden. So naju pa najbolj povezali res dolgi sprehodi. Tisti čas, ko sem se zaljubljal, sem pogosto in kar malo za izgovor uporabil svojo babico. (smeh) S starši sem namreč živel v Kamniku, medtem ko je bila babica iz Šiške, prav tako tudi moja Irena. Združil sem prijetno s koristnim in tako sta bili mojih številnih obiskov veseli obe, tako Irena kot babica, malo manj pa so bili zadovoljni starši. Doma so me pogrešali in se spraševali, kaj se tako pomembnega dogaja v Ljubljani, da sem ves čas tam. No, le dedi je bil včasih malo jezen name, ker mu je babi vsakokrat, ko sem prišel, prigovarjala, naj mi da kakšen dinar, in tako sem mu tisto obdobje po malo, a redno ‘praznil’ denarnico,« se nasmeji Miha. Sicer pa njegova Irena z enega od njunih prvih sprehodov še vedno hrani posebno pobarvano kamnito špico, ki jo je takrat našel Miha in ji jo podaril v znak naklonjenosti. »To je še danes najin talisman ljubezni.«