V preteklih letih je danes 27-letna Ditka navdušila z več uspešnicami, še posebej pa je odmevala njena pesem Ne bodi kot drugi, uglasbeno poezijo Ferija Lainščka, ki je v preteklih letih mnogim polepšala tudi poročni obred. Kljub temu, da je po duši glasbenica, je po izobrazbi tudi delovna terapevtka. V zadnjih letih je nastopila na številnih mednarodnih festivalih in navdušila na kantavtorskem festivalu v Bolgariji, kjer je osvojila prvo mesto. Ob deseti obletnici je skupaj s svojo spremljevalno zasedbo v mesecu avgustu v živo z akustično zasedbo posnela 12 pesmi, ki so v preteklih desetih letih najbolj zaznamovale njeno kariero. Teh 12 pesmi bo zbranih na posebni vinilni plošči DITKA 10, ki bi v omejenem številu morala iziti konec tega leta, a se je na žalost, zaradi situacije s korona virusom izid prestavil na prihodnje leto. V oktobru pa je prav na radijske postaje poslala sveži singel z naslovom Drugo ime. 

Za portal Njena.si je Ditka spregovorila o svoji karieri, glasbeni industriji in ciljih. Razkrila pa je tudi delček svoje zasebnosti in nam zaupala, kako ona gleda na ljubezen, ki je velik del glasbenega ustvarjanja. 

Kljub temu, da si še zelo mlada, si na sceni v resnici prisotna že 10 let. Kako se je slovenska glasbena industrija po tvojem mnenju v zadnjih letih spremenila?
Zdi se mi, da je tudi slovenska glasbena industrija prevzela vzorce iz svetovne -trendovska glasba je namreč v zadnjih letih izgubila na kvaliteti besedil in sporočilnosti, kot tudi na čustveni interpretaciji. Na trenutke se zdi, da je glasba kot sama izgubila svojo vrednost in da se uspeh ocenjuje le še po številu sledilcev na socialnih omrežjih, ne pa po kvalitetni glasbi in dobro izpeljanih koncertih v živo. Hkrati se mi zdi, da zadnja leta skoraj vse zveni isto in da se je izgubila tudi originalnost.
Malo nas je še takšnih, ki vztrajamo na svoji poti, povsem ne sledimo smernicam glasbene industrije in ohranjamo prvotni pomen glasbe.
Nikoli se ni bilo enostavno prebiti na glasbeno sceno, ampak mislim, da je danes ob poplavi raznorazne glasbe to še težje.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Simpatična Dalmatinka presenetila z novo podobo

Hrvaška pevka Domenica je javnost tokrat razveselila s čutno balado, za katero številni že pravijo, da je njena najboljša pesem v samostojni karieri.

Je ljubezen do slovenske poezije že od nekdaj prisotna, ali je do uglasbljanja slovenske poezije prišlo po naključju?
Poezijo sem vedno rada brala, a vseeno lahko rečem, da je do uglasbljanja prišlo po naključju. Idejo, da uglasbim kakšno poezijo mi je dal moj profesor slovenščine v srednji šoli, ko smo ob kulturnem prazniku pripravljali recital poezije Toneta in Marka Pavčka. Takrat sama še nisem imela dovolj poguma, da bi se lotila uglasbitev in za pomoč sem prosila mojega očeta Gorazda. Uglasbil je pesem Školjka Marka Pavčka. To pesem sem potem izvajala na številnih šolskih prireditvah in ljudje so bili navdušeni. Moj oče je tako dobil motivacijo, da uglasbi še kakšno. Ko smo se po očetovi uglasbitvi pesmi Ne bodi kot drugi v živo srečali s Ferijem Lainščkom in se bolje spoznali, se je tudi v meni rodila želja, da dodam glasbo še kakšni njegovi poeziji. Tako sva z očetom vedno več uglasbljala njegovo poezijo, ki je bila tudi uglasbena zares lepo sprejeta med ljudmi in počasi so pesmi prerasle v zgodbo, ki jo pišem še danes.

Kako gledaš na Ferija Lainščeka, kaj ti predstavlja kot umetnik, kaj kot sodelavec in kaj kot prijatelj?
Feri je izjemen v vseh treh vlogah. Odličen umetnik čigar dela se dotaknejo prav vseh generacij. Z njim je vedno prijetno sodelovati – dodati njegovi poeziji glasbo in biti skupaj z njim na odru. Drug drugemu dopuščava svobodo ustvarjanja, sva preprosta in ne komplicirava, zato stvari vedno dobro stečejo. Je pa Feri tudi dober prijatelj – pozoren in človek, na katerega se vedno lahko zaneseš. Zelo sem vesela, da je v mojem življenju.

Na slovenskem glasbenem prostoru si se uveljavila ravno z njegovo pesmijo Ne bodi kot drugi. Pa zase lahko rečeš, da nisi kot drugi? V kakšnem smislu?
Lahko rečem, da nisem kot drugi, saj nikoli ne sledim množici, ampak grem po svoje – tako v privatnem kot v poslovnem smislu. Ne zanimajo me instant priložnosti za pet minut slave, kot tudi ne podrejanje trenutnim glasbenim trendom za večji doseg všečkov na socialnih omrežjih. Sporočilna glasba, ki dobro vpliva na dušo ljudi, je vedno na prvem mestu. Čeprav zelo rada nastopam in svojo glasbo predajam ljudem, pa v resnici nisem rada v centru pozornosti in če le gre, se umaknem v svoj svet.

Od preostale glasbene scene se ne razlikuješ zgolj s slogom glasbe, ampak tudi z osebnim slogom ... Kje iščeš inspiracijo?
Navdih iščem v vsem, kar je lepo in me osrečuje. Od narave, ki se ves čas spreminja, do dobre družbe ljudi, v kakšnem filmu ali knjigi, v zgodbah ljudi. Največkrat izhajam iz sebe, svojih notranjih občutkov in razpoloženj. Običajno pa se polna navdiha vedno vrnem iz kakšnega potovanja. Odkrivanje novih kotičkov sveta je tudi nekaj, kar me posebej inspirira. 

Nekje sem prebrala, da te navdušujejo vintage stvari. Verjetno od tu tudi želje po klasičnih vinil ploščah?
Drži. Rada imam staro dobro glasbo, oblačila in nakit moje babice pa polaroidni fotoaparat in staro hipijevsko miselnost – mir in ne vojna. Sem pa tudi velika navdušenka vinilnih plošč. V zadnjih letih se je nabrala že odlična zbirka. Od nekdaj sem si želela, da bi tej zbirki nekoč dodala tudi svojo avtorsko ploščo. Sedaj se mi bo želja končno uresničila. Letos, ko praznujem 10 let glasbenega delovanja, smo z mojo spremljevalno zasedbo v živo in akustično posneli vinilno ploščo Ditka 10, na kateri bo 12 pesmi, ki so me v zadnjih desetih letih na nek način najbolj zaznamovale. Na žalost, zaradi trenutnih razmer v zvezi s korono, plošča ne bo izšla letos, kot sem si želela. Bo pa v mojih rokah prihodnje leto.

Glasba je od nekdaj del tvojega življenja, si kdaj sanjala o kakšni drugi karieri?
Sem, na začetku svoje kariere niti nisem razmišljala, da bo glasba na neki točki moj poklic. Moj oče Gorazd, ki je profesionalni glasbenik, me je vedno spodbujal, naj odkrivam še druge interese in razmišljam o kakšnem drugem študiju kot glasbi, da naj najdem poklic, ki mi bo blizu, glasba pa naj mi vedno ostane hobi. Veliko poklicev je bilo, ki so me zanimali- od psihologinje, logopedinje, zdravnice. Na koncu sem se odločila za študij delovne terapije in bila prepričana, da bo moj poklic nekje v tej smeri. Ampak oba z očetom sva ves čas trdo delala tudi na glasbenem področju in želja, da svoj izdelek predstaviva ljudem, je bila velika. Kmalu so bile moje pesmi vedno bolj slišane in povpraševanj za nastope je bilo vedno več. Morala sem se odločiti, kam se v tistem trenutku usmeriti in izbrala sem glasbo, saj vem, da so te priložnosti zelo redke. Danes vem, da je bila odločitev prava in da mi je bila ta pot namenjena. Morda bom nekoč dodala še kakšno aktivnost v smeri bolj alternativnih oblik pomoči ljudem, ampak verjamem, da bo glasba vedno na prvem mestu.

Kateri del glasbenega ustvarjanja ti predstavlja največji užitek?

Najboljše je, kadar se zbudim polna navdiha, ker takrat vem, da bo nastalo nekaj novega. In ko ustvarim nekaj novega je to kot novo življenje, ki me resnično osreči. Zares uživam pa tudi na svojih koncertih, ko lahko svojo glasbo delim z ljudmi in spremljam njihovo razpoloženje ob tem.

Kaj pa če pozabiva na glasbo, s čim se sproščaš, kdaj najbolj uživaš?
Zelo uživam na potovanjih ali pa na kratkih izletih nekam v naravo, na samo. Poleti najraje plavam v bližnjem jezeru, pozimi pa smučam. Sproščam se tudi z jogo in meditacijo, pa tekom v naravi. Rada tudi kuham, se sprehajam s svojim kužkom in pogledam kakšno prijetno serijo. 

Kako gledaš na ljubezen in čustva, ki so močno povezana z glasbo in samo interpretacijo glasbenikov?
Verjamem, da je ljubezen sila, ki vse drži skupaj in bi morala biti visoko na lestvici vrednot prav vsakega posameznika. Brezpogojna ljubezen do sebe, do drugih, do narave, do življenja nasploh, lahko spreminja svet na bolje.
Zadnje čase se še toliko bolj zavedam, kako pomembna so čustva pri ustvarjanju glasbe. Večletne izkušnje so mi dale veliko praktičnega kot tudi teoretičnega znanja na področju pisanja pesmi, a še vedno ustvarim najboljšo skladbo, kadar sem v določenem čustvenem stanju. Le na tak način se pesmi lahko dotaknejo tudi poslušalca, to pa je po mojem mnenju bistvo glasbe.

Koga na slovenskem glasbenem področju najbolj spoštuješ?
Spoštujem vse glasbenike, ki ustvarjajo dobro glasbo in s tem prispevajo k ohranjanju kvalitete na slovenski glasbeni sceni. Moj glasbeni vzor je moj oče Gorazd, zato, ker vseh teh letih nikoli ni krenil s svoje poti in še danes ustvarja glasbo z dušo, takšno, ki se dotakne ljudi. K temu stremim tudi sama.

Čigavo besedilo si osebno še želiš uglasbiti?
Za enkrat se odlično počutim ob uglasbljanju poezije Ferija Lainščka in verjetno bom še nekaj časa svojo pozornost namenjala njegovim pesmim. Želim pa si uglasbiti tudi čim več svojih avtorskih besedil.

Zadnji meseci so močno posegli v slovensko kulturo in v življenje glasbenikov – kako je vse skupaj vplivalo nate in kako si kot ustvarjalka reagirala?
Zares si nisem mislila, da nas bo ta situacija tako močno udarila in da bodo posledice tako hude. Ko se je marca vse skupaj pričelo, mi je prvih nekaj tednov odgovarjalo, da sem bila povsem brez obveznosti in sem lahko ves svoj čas namenila ustvarjanju glasbe. Ampak bila sem prepričana, da se bo zadeva kmalu umirila in bomo lahko zopet živeli po starem. Pa ni bilo tako. Skozi mesece sem zato imela svetle in temne trenutke. Od panike in občutka tesnobe, ko ne veš, kaj te čaka in niti ne moreš delati nobenih planov, pa na drugi strani zavedanje, da je najbolj pomembno, da ohranjam svoje notranje ravnovesje in ostanem mirna. Nekaj nastopov med poletjem me je napolnilo, sedaj pa se vsak da znova učim živeti v trenutku in počasi sprejemati dejstvo, da nikoli več ne bo povsem tako, kot je bilo. Ni enostavno, ko ne moreš nemoteno opravljati svojega poklica in ko kar na enkrat nič več ne gre po planu. Posebej zato, ker v tem nisi sam, ampak nate računajo tvoji poslušalci. Še se učim sprejemati spremembe in kolikor le gre, ostati v svojem svetu, kjer je lepo. 

Prestaviti si mogla tudi načrtovano turnejo ...
Res je. Ko sem omenila, da nič ne gre po planu, sem imela v mislih tudi načrtovano koncertno turnejo ob moji 10. obletnici, ki bi se morala pričeti v sredini oktobra. Odpovedani so bili tudi nekateri manjši koncerti in snemanje kar dveh videospotov. Veselila sem se, da bom lahko izdala vsaj vinilno ploščo, ki nam jo je uspelo posneti, pa se je zataknilo na zadnjem koraku- pri tisku in tako bo plošča pripravljena šele enkrat prihodnje leto. Najtežje mi je bilo o tem obvestiti svoje zveste poslušalce, ki ploščo nestrpno pričakujejo. A z glavo skozi zid ne gre. Kljub številnim nadlogam, ki jih je ta virus prinesel, pa so vseeno bili tudi zelo lepi trenutki v tem letu in med drugim sem na radijske postaje poslala kar tri nove skladbe- najlepše balade iz albuma Ne bodi, kar nisi, kar je gotovo lep uspeh.

Kaj si želiš za svojo prihodnost? Tako v zasebnosti kot v glasbenem smislu?
Želim si, da mi nikoli ne bi zmanjkalo navdiha in svežih idej za ustvarjanje glasbe. Kadar sem polna navdiha, sem srečna, tako da to gre z roko v roki. Želim si, da bi me vedno spremljali ljudje, ki imajo radi mojo glasbo, da bi prihajali na moje koncerte in skupaj z mano širili dobro energijo. Plani so tudi za kariero v tujini, lepo počasi in premišljeno. Na zasebnem področju pa si želim, da bi še naprej konstantno rasla kot oseba in se učila novih stvari. S svojimi dejanji bi rada prispevala k boljšemu svetu, želim si ohranjati dobre odnose s svojimi najbližjimi in vzdrževati harmonijo znotraj sebe.