Pisal se je 19. december 1999, ko se je rodila moja edinka, moja ljubljena hčerka Nika. V hipu, ko sem to svojo toplo kepico prvič stisnila v naročje, me je preplavila silovita hvaležnost, ki mi je dobesedno prekodirala srce.

Meni čisto neznane, povsem nove dimenzije ljubezni, ganjenosti in neizmerne radosti so privrele na dan ter mi v oči priklicale solze. Samo pogledala sem jo, pa sem že jokala od sreče. Ja, 19. december se je vpisal v mojo srčno beležko kot najsrečnejši dan v letu. Tudi letos sem se ga veselila. Vedela sem, da bo zjutraj prišel še moj oče in komaj sem čakala, da ob torti ter dišeči kavici v intimnem vzdušju proslavimo Nikin 16. rojstni dan.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ste prepoznali drugačno igro Hrvoja in Dina?

Zasledili smo, da tudi gledalci opažajo drugačen slog igre, s katerim sta hrvaška igralca v serijo vnesla kontrast.

A jutro je naplavilo žalostno vest, da je za vedno zaspala naša draga Simona Weiss. Kot nož mi je zarezalo v srce, sonce prazničnega vzdušja je izginilo v bermudskem trikotniku tope bolečine. Pred očmi se mi je začel vrteti film, ki ga enostavno nisem mogla niti hotela ustaviti.

Tako smo družinski zajtrk posvetili spominom nanjo, ki smo jo, čeprav se zadnja leta nismo fizično srečevali, vedno čutili kot del svoje – dušne družine. Bila je ena redkih, ki me je tistega davnega decembra '99 obiskala v porodnišnici ter s svojim čarobnim pogledom in milim nasmehom blagoslovila našo novorojenko. Naslednji dan jo je čakal nastop v razprodani Hali Tivoli, čakalo jo je še kup drobnih opravkov, povezanih s tem velikim dogodkom, a je kljub temu našla čas, da je prihitela v porodnišnico, potrkala na vrata moje sobe ter tiho vstopila. Tako živo se spominjam – vsa drobcena, vsa krhka in čudovito lepa kot kakšna praznična vila me je poiskala s svojimi nebeško modrimi očmi. Kako so zasijale in kako širok nasmeh ji je razžaril čedni obraz, ko me je našla! Tega se ne da opisati, to je mogoče samo občutiti … S prav tako toplino, s prav tako nesebično ljubeznijo me je prišla objet tudi takrat, ko sem bila v bolnišnici zaradi operacije hrbtenice … pa takrat, ko smo imeli s tem našim božjim darom, s to našo zlato hčerkico težave, kakršne se pač pojavljajo, ko otroci odraščajo in se starši s tem težko sprijaznimo! Da, tudi takrat je vedno našla čas zame ter z mano nesebično delila svoje bogato znanje, ki ga je imela kot psihologinja. In že me preplavi spomin na dogodek iz časov, ko se je Simonin mož Goran z mlajšim, takrat komaj nekajletnim sinkom Renejem večkrat umaknil od doma, da je lahko njegova žena vsaj kakšno urico v miru študirala. Takrat je rad prišel k nam na obisk. Otroka sta se igrala, mi pa smo čebljali o dogajanju na glasbeni sceni.

»Se spomniš Nika, kaj si mi rekla takrat, ko si jokala zaradi Reneja?« vprašam hčerko, ki se samo nasmehne, nato pa sramežljivo povesi pogled. Spet se živo spominjam, kako si je mali Rene po končanem obisku zamislil, da bo s seboj odnesel eno Nikino igračo. A ni šlo tako gladko, kot smo mislili, kajti naša hči se je odločila, da ta igrača pač ne bo šla od doma. Oba sta jokala, ker pa je bil Rene mlajši in se nikakor ni hotel posloviti brez Nikine igrače, sem kar sama odločila, da jo lahko odnese s seboj. Nisem si mislila, da bo to Niko tako prizadelo, še bolj pa so me presenetile besede, ki mi jih je izrekla med jokom: »Želim si, da bi bila moja mama Simona Weiss!« V tistem hipu me je prizadelo, danes pa sem hvaležna, da je moja hči tako subtilna, da je začutila vso magijo neskončne ljubezni, ki je vela iz Simoninega velikega srca. In ta ljubezen je neuničljiva. Ostaja z nami! Kot Simonine pesmi. Za vedno.