Predlogov bralcev je bilo tokrat še posebno veliko, kar kaže na to, da vam je kljub vsemu hudemu, kar smo preživeli v zadnjem letu, še bolj mar. Skupaj s predlogi organizatorjev izbora jih je bilo toliko, da je najtežji del, pretresanje, da so prišli do samo dvanajstih imen, potekal še dlje kot po navadi. 

Spet se jih je nekaj branilo, ne, kje pa, ne spadamo zraven. Nekaterih niso prepričali, kakšna se je pa končno le pustila uvrstiti. Neizmerno smo ponosni, da so kandidatke končno pred vami. 

Za izbrano kandidatko, tisto, ki je na vas pustila največji pečat, lahko glasujete s kuponom, ki ga najdete v reviji Zarja Jana ali pa svoj glas oddate s pomočjo spletnega obrazca, ki ga najdete TUKAJ >>KLIKNITE<<.

Odločitev, kateri pripada naslov Slovenka leta 2020, je vaša!

Spoznajte letošnje kandidatke: 

Zdenka Badovinac

kuratorka, umetnostna zgodovinarka in esejistka je Moderno galerijo vodila 27 let, zadnjih devet pa tudi Muzej sodobne umetnosti Metelkova, katerega pobudnica je bila. Vseskozi je bila drzna, pionirka, ki je z inovativnimi kuratorskimi pristopi Moderno galerijo razvila v eno najnaprednejših in referenčnih umetnostnih institucij na svetu. Kot kritično mislečo strokovnjakinjo jo cenijo v številnih mednarodnih svetih, med drugim je tudi ustanovna članica mednarodne konfederacije muzejev Internacionala, njeno veliko delo pa je zbirka vzhodnoevropske umetnosti Artist 2000+. Ta je v galerijah po svetu še vedno zaželena. Dobitnica nedavne mednarodne nagrade Igorja Zabela za dosežke v umetnosti in kulturi dela predano in s čutom za solidarnost ter dokazuje, da lahko tudi kulturne ustanove iz manjših držav in z manj sredstvi dosežejo ugled v mednarodnem prostoru.

Magda Kastelic Hočevar

upokojena profesorica razrednega pouka in pesnica, je ženska številnih talentov. Brezplačno poučuje otroke, ki se jim v šoli zatika, lektorira seminarske in diplomske naloge, piše članke, ureja časopise, slika, dela čestitke in voščilnice, oblikuje nakit, šiva torbe in nahrbtnike … Predvsem pa že od nekdaj skrbi za kulturno-umetniško življenje Žužemberka. Je izjemna in srčna oseba z neustavljivo energijo, občutkom za človeka, vedno pripravljena pomagati in sodelovati. Rada ima življenje, ljudi in veliko rajši daje kot sprejema. Njeno človekoljubno delo se je še poglobilo, ko se je upokojila zaradi Parkinsonove bolezni. Ko je bila čisto na tleh, se je odločila, da se bo s to možgansko boleznijo spoprijela. Šla je na možgansko operacijo v Nemčijo, kjer so ji v telo vstavili stimulator, in od tedaj živi skoraj normalno življenje. Hvaležna je nebu, zemlji, možu in vsem, ki jo spodbujajo, da vse, kar zna, lahko deli z drugimi.

Valentina Kobal 

je ženska z velikim srcem, močno empatijo in izrednimi organizacijskimi sposobnostmi. Ob službi učiteljice in šestih otrocih je aktivna prostovoljka Rdečega križa. V novogoriški osnovni šoli Frana Erjavca na daljavo poučuje drugi razred in nekajkrat na teden še osem ur kot prostovoljka na vhodu šempetrske splošne bolnišnice sprejema in usmerja ljudi. V bolnišnici je dopoldne, razen kadar ima z učenci srečanja preko Zooma, nato se ukvarja s svojimi otroki in gospodinjstvom, zvečer pa pridejo na vrsto službene obveznosti. Včasih je res utrujena, a klic srca je močnejši. Kot prostovoljka je med drugim delala z begunci v Brežicah, v prvem valu epidemije je dežurala na meji z Italijo v Vrtojbi. Verjame, da se dobro vrača z dobrim in da so za srečo pomembne drobne stvari ter neponovljivi trenutki. »S tem, ko pomagam drugim, osrečim sebe,« pravi Kobalova, ki pooseblja vse prostovoljce, ki v teh težkih in negotovih časih nesebično pomagajo ljudem v stiski.

Ema Kozin

je najmlajša najmlajša svetovna prvakinja v zgodovini profesionalnega boksa v dveh težnostnih kategorijah. Minulo leto si je prigarala zeleni pas združenja WBC, ki med boksarji velja za najprestižnejšega. Odlični gimnazijki, zdaj študentki finančne matematike, in že 14 let prostovoljni gasilki je boks privzgojil še dodatno spoštovanje do ljudi ter v njej okrepil že tako lastno ji delavnost in disciplino. Po vsakem boju nasprotnico objame ter se ji zahvali – tudi tistim, ki se ne borijo pošteno. Doslej še ni bila poražena: v žepu ima 20 zmag in en neodločeni izid. Najboljše se počuti, ko zmaga in ve, da si je zmago zaslužila. Noče počivati na lovorikah in vsak teden na najmanj desetih treningih dokazuje, da želi še več. Tudi to, da bi bila zgled mladim, ki jim sporoča: »Potrpežljivo čakaj in našel boš. Na koncu bo vse dobro, če ni, potem to ni konec.«

Kazimira Lužnik

iz znane glasbene družine Nanut je pianistka, organistka, zborovodkinja, zdravstvena delavka, predvsem pa tekaška legenda, ki smo jo do lanskega leta, ko je zaradi epidemije mnogo tekmovanj odpadlo, redno srečevali na slovenskih tekaških prireditvah. Pri svojih šestinosemdesetih letih je že nekaj let najstarejša udeleženka ljubljanskega maratona, poleg vseh drugih pa se je desetkrat udeležila tudi prestižnega maratona v New Yorku. S tekom se je resneje začela ukvarjati pri 46 letih in še zdaleč ne misli odnehati. Legendarna tekačica pravi, da je najbolj vesela, če s svojim zgledom še koga navduši za tek. Njena značilna mladostnost izvira iz njenega optimizma, radovednosti in hvaležnosti življenju. Z možem Milošem, 96-letnim upokojenim pediatrom, se še vedno vsak dan odpravita na sprehod. Dan brez rekreacije je zanjo izgubljen, pravi in dodaja: Tekla bom, dokler mi bo Bog dal to veselje in dokler me bodo nesle noge.

Medicinske sestre

nimajo rade primerjav z angeli, zato jim nikar ne recite tako – še posebno, ker država z njimi ne ravna prav nič angelsko. Okrog 23.000 jih je – medicinskih sester, babic in bolničark negovalk. In jih je še vedno (vsaj) pet tisoč premalo; čez leto, dve, jih bo pa še precej manj, ker se jih bo veliko upokojilo in kar nekaj zbežalo v druge poklice. Že zdavnaj pred korono smo vedeli, da so preobremenjene in premalo plačane. Vemo, da tisti, ki bi morali ukrepati, ne storijo ničesar. A vemo tudi, da kljub vsemu temu vestno opravljajo svoje delo. Z nasmehom, čeprav so izčrpane, ker jih je zdaj zaradi bolezni in izolacije še manj. A zdržijo. Nastavljajo hrbet, da se preobremenjeni zdravstveni sistem ne poruši. Gredo preko sebe. Vsak dan. Kako dolgo še? Ker ne moremo predstaviti vseh 23.000, čeprav bi si zaslužile, vsaka posebej, jih zastopa Monika Ažman, predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov.

Nevenka Mlinar

zdravnica iz ambulante splošne medicine v Desklah je prvopodpisana na pozivu skoraj 600 zdravnikov, ki so se v začetku leta prvič v zgodovini naše države jasno in soglasno opredelili do okoljskega problema. Pozvali so odgovorne, naj namesto dobičkov nemudoma zaščitijo zdravje državljanov, posebno ranljive v srednjesoški dolini, v kateri se po tragediji z azbestom zdaj spopadajo s sosežigom večinoma tujih odpadkov v cementarni Salonit Anhovo. V zadnjih dvajsetih letih je morala hudo diagnozo mezoteliom, zelo agresiven rak pljučne ali trebušne mrene, sporočiti že 87 ljudem. V povprečni slovenski ambulanti bi taka vest doletela le enega pacienta. Pogumna zdravnica, tudi grožnje in odvetniški pozivi je niso omajali, preprosto ni mogla več molčati. V življenju ji je najpomembnejše, da svoje delo opravlja dobro in pošteno – nič drugega zanjo ne pomeni večjega zadoščenja.

Katarina Očko

je svoje poslanstvo in strast odkrila na kmetiji. Tastu je rekla, da ne bo več škropil, on pa ji je odvrnil: Prav, potem pa okopavaj. In je. Čeprav je drobcena in ima bronhiektazijo, pljučno bolezen, zaradi katere je potrebovala operacijo, zanjo ni večjega užitka kot delo na zemlji. Z ekološko hrano oskrbuje okoliške šole, vrtce, restavracije in bolnišnico. Včasih zvečer z lučko na glavi na njivi trga in pripravlja zelenjavo, da bo čim bolj sveža, ko jim jo zjutraj dostavi. Vmes pa z dobro voljo vzgaja dve hčerki in sina avtista, sodeluje v Društvu kmečkih žensk Rosa, promovira lokalno blagovno znamko Okusiti Laško, ki združuje okoliške kmetije in rokodelce, ter sodeluje v upravnem odboru ekološkega društva Deteljica. Predlani je v Laškem organizirala prvi ekološki dan, na 9. ekoprazniku v Slovenj Gradcu pa je ob boku z ministrom spregovorila o problematiki kmečkih žensk, ki na starost ostanejo brez prihodkov. Treba je poskrbeti za njihove pravice, je odločna Katarina, preprosta in zgovorna ženska, ki je najsrečnejša, ko njen trud obrodi sadove.

Anita Ogulin

je predsednica Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje in naša nesporno najbolj znana socialna delavka, čeprav po poklicu novinarka, ki jo vedno znova preseneča obseg novonastale revščine v Sloveniji, ki se še širi in poglablja. Zaradi človekoljubne organizacije, v kateri deluje kot prostovoljka, številni otroci in družine niso lačni, imajo ohranjeno streho nad glavo, plačane položnice, primerna oblačila, obutev, zvezke, barvice, šolsko torbo in tudi računalnik. Otroke iz socialno šibkih družin vsako leto pošilja na počitnice, z njeno pomočjo so mnogi prvič stopili na smuči, doživeli morje in tujino. Pravi, da je njena sreča popolna, če osreči druge. Najsrečnejša pa je, če osreči otroke! Je prava borka za dobro vseh ranljivih skupin, hkrati pa brez strahu s prstom pokaže na tiste, ki so odgovorni za njihov pogosto človeka nevreden položaj. Te dni glasno opozarja tudi državo, da je koronavirus stisko ljudi le še poglobil. In da morajo vsi, še posebno otroci, dobiti pomoč takoj, ko se stiska pokaže. Preden se vse sesuje kot hišica iz kart.

Carmen Rajer

vodja projekta Most v Krškem, je s svojo ekipo na noge postavila pilotni projekt, ki starostnikom zagotavlja oskrbo na domu, da jim ni treba v prenapolnjene domove starejših občanov. Most je projekt z velikim srcem, ne pozna nedelj in praznikov, še celo korona ga ni ustavila – kdor potrebuje pomoč, jo dobi. Takoj in brezplačno. Ostarele in bolne na domu obiskujejo zdravstveni tehniki, socialni delavci, fizioterapevti, delovni terapevti, kineziologi. Svoje uporabnike tudi pokličejo in z njimi poklepetajo. Ker vsi potrebujemo pogovor, pravi Carmen Rajer. Na vse so mislili, tudi na majhne stvari, ki ogromno pomenijo, na primer mobilni vrt, ki pride, če je treba, tudi v posteljo – saj se da tudi tam sejati v cvetlični lonček in se veseliti rastlinic. Tisto, kar je iz projekta Most nastalo, je večkrat opisano kot pravljica – zadovoljni starostniki in močno razbremenjeni svojci. Čeprav naj bi se projekt s koncem leta iztekel, pa ga bo še vsaj naslednji dve leti delno financirala občina. Pravljica se nadaljuje. Še en prijazen majhen čudež.

Natalija Spark 

je tolmačka slovenskega znakovnega jezika, ki je vez med gluhim in slišečim svetom, kar je še posebno v času epidemije zanje lahko življenjskega pomena. Znakovni jezik ji je bil tako rekoč položen v zibelko, saj se je rodila gluhima očetu in materi. To jo je usmerilo na njeno življenjsko pot: želela je pomagati drugim. Po težki ločitvi, ko je s hčerko najstnico ostala na cesti in s pomočjo dobrih ljudi dobila streho nad glavo, ji je uspelo končati študij pedagogike/andragogike. Za diplomsko delo je prejela Prešernovo nagrado. Ko si je uredila življenje in se pri dobrih štiridesetih odločila za magistrski študij psihosocialne pomoči, je pod svoje okrilje sprejela še dva malčka, za katera biološka mama ni našla (po)moči. Padci v življenju so ji dali samo še več moči za pomoč drugim. Poseben izziv zanjo je tolmačenje gledaliških predstav, ki so bile do zdaj gluhim nedostopne. Skozi svoje izjemno zavzeto delo psihosocialne delavke in tolmačke Sparkova simbolno pomeni še vedno precej prezrto skupnost gluhih in jim odpira nova vrata.

Erika Žnidaršič 

ima dvoje nadomestnih imen, pri katerih ni treba nobenih razlag. Prvo je Piramida, pogovorna oddaja, v kateri je zablestela, drugo je Tarča, v kateri še bolj žari, pa tudi vmes je delala marsikaj, kar je bilo vredno pozornosti. Tarča je oddaja, ki jo gledajo vsi, zato da se potem lahko čudijo, jo hvalijo ali grajajo, pa tudi grozijo. Le redkokdaj nas pusti hladne. In čeprav so televizijske oddaje praviloma delo ekipe, je pač Erika Žnidaršič tista, ki jo vodi v živo, ima za številne sogovornike provokativna vprašanja in ki se ne pusti zmesti niti takrat, ko jo odkrito žalijo in provocirajo. Gostje oddaje dobro vedo, da jim ne bo dopustila dolgovezenja in izmikanja, da bo kritična, ostra, polemična. Brez Tarče, ki jo vodi zadnja štiri leta, bi bila javnost prikrajšanja za marsikatero prikrito resnico. Brez Erike Žnidaršič pa si slovenskega novinarstva več ne predstavljamo. 

Zarja Jana, št. 1, 5. 1. 2021