Ena od ponosnih lastnic olimpijske medalje Petra Majdič je danes promotorka športa, akcije Jeklena volja in ena od letošnjih  nosilk slovenske bakle po Sloveniji.

Petra večino časa posveča trgovini z opremo za  smučarski tek, ki jo ima v Dolu pri  Ljubljani. Ob tem pa še predava  na različnih kongresih o motivaciji in ciljni usmerjenosti  ter sodeluje pri organizaciji in  izvedbi team buildingov za  podjetja. Ves čas pa ostaja  tudi zelo športno aktivna,  le da je zdaj svoje športno  udejstvovanje prilagodila težavam s hrbtom.

»Največ se ukvarjam z  nordijsko hojo, prek  interneta vadim pilates ali pa izvajam osnovno jogo, prilagojeno mojemu stanju hrbtenice, kot mi  jo je predstavila Stanka Slabanja. Žal  nimam časa za skupinske vadbe, ki so  popoldan, ko imam otroke, dopoldan pa  imam sestanke in drugo delo. Naučila  sem se predihavanja pri jogi, zaradi joge  pa je dosti boljši tudi moj hrbet. Leto in  pol po končani karieri se mi je zgodila  dvojna diskus hernija, ki sem jo na ta  način uspešno pozdravila. Najhujše mi  je bilo med drugo nosečnostjo, zato sem  pol noči preležala na tleh z dvignjenimi  nogami, saj zaradi nosečnosti nisem želela na operacijo. Z vajami sem okrepila  notranje mišice in počasi sem se lahko  vrnila k svojemu običajnemu življenjskemu slogu,« pravi športnica.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Nekoliko drugačna družina

Petrin partner Ivan Hudač, ki je že  osem let trener švicarske reprezentance v smučarskih tekih. »Večino  časa je v Švici ali pa potuje po svetu.  Načelno preživljamo dopust v tujini, na lokaciji, kjer je trenutno, on  pa se vrača, kadar je prost. Njegova  pogodba je za nedoločen čas, prihodnost pa je nepredvidljiva. Živimo  tako, da je bolj ali manj vsa skrb za  hčerki na meni. Ker sem bila športnica, razumem to miselnost športnikov in trenerjev. To je nekaj  več, saj te enostavno vleče. Ker to  razumem, ne težim kot žena. No,  vsaj mislim tako,« smeje se poudari  Petra, ki se je zaradi hčerk vrnila v  Slovenijo, kjer ima tudi sorodnike,  s katerimi se odlično razumejo in  delujejo kot povezana skupnost.  Domovina Petrinega partnerja je  Slovaška, a se je na Slovenijo dobro privadil:

»Slog našega življenja  je takšen, da jaz sklepam kompromise na eni strani, moj partner pa  na drugi. Njegov kompromis je ta,  da bova živela tukaj, kjer se jaz počutim bolje in imava boljše razmere  za varstvo otrok, on pa bo živel še  malo drugače.«  O poroki ne razmišljata, čeprav Petra izhaja iz tradicionalne slovenske  družine: »Meni je všeč tako, kot je.  Midva sva očitno malo drugačna.  Ne vem, kakšna je razlika, če si poročen ali pa nisi. Če se ne bova razumela, ne bova ostala skupaj. Sem  zelo samostojna, ne želim se vezati  s poroko, saj bi bila težko samo gospodinja in doma. Tudi moj partner  izhaja iz tradicionalne družine in je  bil prej že poročen, kar so njegovi  zelo težko sprejeli.« 

Otroci in šport

Petri pri varstvu hčerk pomaga njena mama, a se trudi, da to pomoč  izkorišča kar najmanj. »Hčeri zares  še ne vesta, kdo je Petra Majdič, saj je to zelo strogo ločeno. Zavedam  se, da bo dota imena in priimka njune mame velika in težka. Za zdaj  ju poskušamo od tega umakniti.  Me pa ljudje še vedno prepoznajo  in radi ogovorijo, a ravno zaradi  hčerk se običajno vljudno in hitro  zmenim in gremo naprej. Večkrat  me vprašata, kaj sploh delam, saj  sem res veliko z njima in veliko delam ponoči. Tako sem se odločila  sama, ker kadar sem z njima, sem  samo mama,« pojasni in prizna, da  ju bo, če se bosta nekoč odločili za  šport, pri tem stoodstotno podpirala.

»Upam, da ju bom uspela navdušiti, da se bosta ukvarjali s športom,  vsaj med puberteto. Saj trenutno ne  vidim druge rešitve v teh težkih razmerah za vzgojo, da jih odmakneš  od vsega, povezanega z zasloni, raznimi odvisnostmi, kot s športom. V  športu vlada zdravo vzdušje, sploh  v teku na smučeh, ki v mlajših letih   še ni tako težak šport, treningi pa so  izjemno raznovrstni.« 

O tem, ali dekleti že kažeta kaj  nadarjenosti, ne želi modrovati:  »Težko je reči, ker vsaka mama  vidi svojega otroka kot dobrega. Jaz  si zanju želim le, da bi bili srečni.  Sta pa popolnoma različnih značajev. Starejša je izjemno vztrajna in  nežna, zanimata jo glasba in umetnost. Mlajša pa je moja kopija, zelo  živahna, pravi ‘enfant terrible’.«