Poleg Avsenikov in Laibacha je iz naše glasbene industrije v tujini najbolj znan Uroš Umek. Je oče slovenske elektronike, odgovoren za njen razvoj in popularizacijo v 90. letih, ko se je kot pionir tehna kalil v naših kultnih klubih. Kmalu je postal mednarodna didžej zvezda.

V mladosti si je Uroš Umek obetal športno kariero. Pri  osmih letih je začel trenirati  košarko, ki jo je igral celih devet  let. »Med tedni so bili treningi, ob  koncih tedna tekme, šola pa zraven  nujno zlo. A že takrat sem imel na  vseh pripravah s seboj tudi kasete,  tako da me je glasba navduševala  že od nekdaj,« se spominja.

Zanimivo pa se mu še danes košarka  marsikdaj prikrade v sanje. »Ne  boste verjeli, a res pogosto sanjam,  da sem najstarejši aktivni igralec v  ligi NBA. Se pa še danes veliko  ukvarjam s športom, čeprav moji  kilogrami morda tega ne kažejo,«  smeje se pravi Uroš. A da se vrne-mo nazaj ... Pri 17 letih je padla  težka odločitev, da se izpiše iz šole.  »Želel sem na športno gimnazijo,  pa nisem imel dovolj točk, za glasbeno šolo pa ne predhodnega znanja, zato sem se vpisal na Aškerčevo strojno šolo, kjer pa se nikakor  nisem našel.« 

Ko je takrat na šolskem plesu videl,  kako didžej vrti glasbo, si je rekel,  da bi to delal tudi on. »Vrti glasbo,  ki jo on hoče, za to je še plačan in  je totalni car. Če ni to najboljše  delo na svetu,« si je dejal.

Pozneje je stopil za mešalne  pulte in ljubezen do poklica didžeja se je rodila.  Začel je osvajati vrhove  glasbenih lestvic in se  postavljati za mešalne  mize največjih klubov po vsem svetu.  »Najtežje v življenju  didžeja so zame menjavanje časovnega  pasu, potovanja in s  tem kronična neprespanost,« pove. Glasbe doma v prostem času ne posluša, saj jo ima pri delu dovolj. Zato glasba iz radia zadoni le, ko ga prižge njegova žena Senka.

»Ko končam delo, si želim le tišino,« pravi naš sogovornik. Prosti čas najraje namenja svoji srčni izbranki in njuni štirinožni pasji prijateljici Capri. »Rad pogledam tudi kakšen dober film, kaj dobrega pojem in spremljam, kaj se novega dogaja v meni ljubem svetu superg.«

In še ena zanimivost: v klube in lokale, kjer je glasba glasna, že deset let vstopa s čepki za ušesa. Glede na to, da je nenehno v stiku z glasbo, pa nas seveda zanima tudi, kakšen je kot plesalec. Uroš smeje pravi: »Plesalec sem le, ko je to nujno potrebno. Zadnje čase predvsem na porokah, sicer pa me zelo težko spravite na plesišče. Didžeji nismo plesalci. Premoremo namreč predvsem ritmično stopicanje na mestu.«

V njegovih krogih se ga je prijel tudi vzdevek Fotr, ob čemer Uroš pravi: »Upam, da se bom lahko nekoč preizkusil tudi v tej pravi očetovski vlogi. Mislim, da je to zelo luštna vloga, in upam, da se to zgodi čim prej.«