Tanja Kocman si je nedavno omislila spremembo, svoje lase je namreč obarvala v svetlejše odtenke. A novica, v kateri se je znašla kot znana oseba, je kot kaže v nekaterih spletnih uporabnikih vzbudila željo, da o radijski voditeljici zapišejo nekaj pritlehnih misli. Žaljivke, ki so se nanašale na njeno postavo, je zasledila tudi Tanja, ki pa je tokrat vrnila žogico in zlobne komentatorje javno izpostavila z imenom, priimkom in zapisi, ki so ji jih namenili. Zapis, ki je spremljal razkritje, ima močno sporočilo in le upamo lahko, da se je vsaj malo dotaknil spletnih uporabnikov, ki tako radi prelivajo sovražni govor med zidovi spletnih omrežij.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Delovna akcija: Mojster Matjaž srečen v objemu družine

Matjaža Štrausa poznate kot enega izmed mojstrov Delovne akcije, a pravzaprav o njem ne veste kaj dosti. To sta dekleti, ki komaj čakata, da se vrne v njun objem.

Tanjino javno sporočilo

»Tudi jaz sem od nekoga hčerka. Sestra, teta, prijateljica. Kot ti. Ki se ti zdi ok, da puščaš v tem kratkem življenju takšne sledi. Ne, ni to trenutek, ko mi pišete naj se ne sekiram. Verjemite mi, če bi se sekirala zaradi zlobe takih komentatorjev, ki sem je deležna že leta, bi se zlomila že ta leta nazaj. Ne. Hočem vam samo pokazati, kdo smo. To. To so komentarji pod člankom o tem, da sem si pobarvala lase. 80% se jih sprašuje:”Znana, zakaj že?” in seveda to vprašanje nujno zapiše, ker kaj pa narediš, ko nekoga ne poznaš. Poveš, da ga ne in, da te nič o njem ne zanima. Ter dodaš, da zakaj pa se ne piše o tebi. Tako. Normalno. No … Med ostalimi pa je to, kar vidite na fotki. Veliko mnenja o osebi, ki je sploh ne poznajo. Se opravičujem. Veliko žaljenja. Veš, svojega dela si nisem izbrala, ker bi se želela izpostavljati ali pa, ker bi se želela vsak dan počutiti kot na osnovnošolskem igrišču. Po vseh letih študija, študentskega dela in vsega kar spada zraven, sem ugotovila, da je to moja strast. In, da zraven pride tudi delček izpostavljenosti. Ampak, a veš? Ti nič ne plačaš zaradi tega. Ni davka na Tanjo Kocman. Nič ti ne vzamem, nič te ne gnjavim. Obstajam in se trudim za prvo. Verjamem, da tudi ti. In povsem me lahko ignoriraš. Res. Čeprav razumem, da ti je to tako težko. Ker si nenazadnje tvoje žalitve prav zaslužim, ne? Sama sicer, ko mi nekaj ni ok, grem drugam. Ne hodim k peku katerega žemlje so mi bedne in mu govorim, kako ogabno jih peče, temveč grem k drugemu. Se mi zdi bolj fajn. Za oba. Ampak ok … to sem jaz. Ne rabim ti bit ne lepa, ne zabavna, ne rabiš se samozadovoljevat ob pogledu na moje telo (celo prosim, če se ne), ampak … sem človek. Veš? Tak, ki od tebe ni plačan. Tak, ki ima mamo, ki jo taki komentarji o njeni hčeri prizadanejo. Tak, ki se zaveda, da si globoko nesrečna oseba, da moraš ves ta gnev spravljat na neznance in se delat večjega s poniževanjem drugih. Saj bo. Mogoče pa enkrat dojameš, da si nekaj vreden tudi, če ostalim tega ne jemlješ. Do takrat pa … ti povem, da ti bom dajala največjo pozornost možno. Ker se mi zdi prav, da ljudje vidijo tvoje mnenje. Nenazadnje ga imaš o toliko. In ti veš, kako pomembno je, da ga deliš. Veste. Ljudje smo različno grajeni. In ne mislim fizično. 20 let nazaj bi zaradi takih Gregorjev, Jožefov in ostalih doma jokala, bruhala in si prikrajšala vse radosti tega življenja, ker si je en beden osebek vzel pravico povedat o meni najmanj pomembno. Danes pa si sama jemljem pravico, da v imenu vseh, ki nas konstantno kitite s svojim idiotizmom, rečem: ”Dovolj.” Zame ste nič. In tole pove vse o vas in popolnoma nič o meni.«