Boris Cavazza je osnovno šolo začel obiskovati v Milanu, a jo je po dveh razredih, po očetovi smrti pustil in nadaljeval v takratni Jugoslaviji: »Mama je imela jugoslovansko državljanstvo in jaz sem ga prevzel avtomatično. Živeli smo v revščini, mama je po očetovi smrti opravljala številna dela, da bi preživela in pošiljala denar mojim sorodnikom, ki so skrbeli zame. Med drugim je iz Milana pošiljala tudi kroje v Našo ženo in honorar nato dajala moji teti zame. A ona me ni več mogla paziti, ker je delala na železnici in me je nato dala v Kobarid k stricu, maminemu bratu. Tam sem hodil v šolo en semester, a me njegova žena ni preveč marala. In so me poslali v Krško, v Žadovinka k njenim staršem. Iz Žedovinka sem hodil v osnovno šolo v Leskovec pri Krškem. Tam sem končal osnovno šolo, prvih pet let. Nisem imel spričevala in šele pred petnajstimi leti sem ga po spletu okoliščin znova dobil, poslali so mi ga po pošti in videl, da sem bil takrat odličen.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

A Borisovih selitev še ni bilo konec. Znova so ga poslali k teti v Solkan, ki pa ga je nato dala v internat v Vrtojbo, da bi tam končal nižjo gimnazijo: »A v prvem letniku nižje gimnazije sem imel enajst cvetkov. Kaj se je zgodilo? Pač nisem imel nikogar, da bi se ukvarjal z mano. Prepuščen sem bil samemu sebi.« In v tem obdobju je doživel še nekaj, česar noben otrok ne bi smel izkusiti. Postal je žrtev spolnega iztirjenca, soseda njegove tete, Berta, ki se ga je lotil kot enajstletnega dečka: »Nisem bil le jaz, tudi moj prijatelj je bil žrtev tega. Povedali pa nismo nobenemu nič, saj smo se ga bali, njegovih groženj, da nas bo razčetveril, če bi kaj povedali. Takrat se je to zelo skrivalo, šele sedaj prihaja na plano. Takrat nihče ni prijavljal spolnega nasilja.« Boris je to srhljivo izkušnjo s kruto realnostjo opisal tudi v svoji biografiji. Ki so jo prebrali tudi Bertovi sorodniki, njegovi pravnuki: »Na pogrebu neke sorodnice so pristopili do mene, se mi predstavili, kdo so in povedali, da so prebrali knjigo. Da niso vedeli, kaj je počel, kakšen je bil.«