Rodno Prekmurje je že zdavnaj zamenjala za Maribor, pred tem pa je kot samostojna ustvarjalka delovala še v različnih gledališčih, kot so na primer SNG Drama Ljubljana, Gledališče Koper, Slovensko mladinsko gledališče, Gledališče Glej, in v neodvisnih gledaliških skupinah Zavod projekt ATOL in E.P.I. center. O razlikah med gledališči, v katerih je delovala, pravi: »Gledališča se med sabo ne razlikujejo zelo, sploh če si gostujoča igralka, ki jo veže projektna pogodba. Imela sem srečo, da so me tudi institucije angažirale v dobre in odmevne projekte, kar je postopoma pripomoglo k moji prepoznavnosti. Do zaposlitve v SNG Drama Maribor sem bila resnično zavezana samo neodvisni gledališki sceni in produkciji, s katero sem se tudi najbolj avtentično identificirala. Kot svobodnjakinja sem pred zaposlitvijo gostovala tudi v Drami Maribor, tako da sem delovno okolje poznala in tudi za občinstvo nisem bila popolna neznanka. Zaposlila sem se relativno pozno in predvsem ne kot začetnica, temveč že profilirana igralka. Specifika gledališke hiše SNG Maribor je, da je največja uprizoritvena ustanova v Sloveniji, drama, opera, balet in še festival Borštnikovo srečanje. Velika in glasna hiša.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Slavje ob koncu 3. sezone: Kaj se dogaja v Zaglavah?

Potoku solza je sledilo veselje in najbolj pričakovan dogodek serije Botri, s katerim so zaključili 3. sezono.

Vesela vsake nagrade 

Dolgoletne izkušnje kot svobodnjakinje na kulturnem področju so jo obogatile, a v zadnjem času kakšnega izrazitega trenda v smislu prestopanja na svobodo med igralci ni več zaznati. Najverjetneje je to povezano tudi z nestanovitnimi razmerami zaradi svetovne epidemije novega koronavirusa. Zaprta gledališča in ob ponovnem odprtju le s polovično dovoljeno kapaciteto zapolnjenosti terjajo svoj davek: »Razmere na umetniški sceni so slabe, predvsem pa vse prej kot stanovitne, zato je želja po rednem angažmaju danes na prvem mestu. Da bi resno razmišljala o spremembi trenutnega statusa, ne oziroma ja, če bi dobila res spektakularno ponudbo ali priložnost. Tako, da nikoli ne reci nikoli.« O tem, ali se bomo še vrnili na stanje, kot je bilo pred pandemijo, pa ima svoje mnenje: »Ravnam po svoji vesti in presoji. Upoštevam priporočila, sem cepljena in kmalu grem še na poživitveni odmerek. Ne razmišljam o tem, kako je bilo, ampak mislim in živim bolj skromne ali celo stvarne korake. Verjamem v življenje, ki pa ni stalnica, ampak je spremenljivka. Pandemija nas je predvsem razgalila. V gledališču sprva sploh nismo delali, vsako rahljanje ukrepov pa smo takoj izkoristili za začetek, nadaljevanje ali dokončanje uprizoritvenih procesov. Tako smo veliko naredili, skoraj nič igrali pred publiko, vendar so nas te razmere prav posebej povezale kot kolektiv in tudi odnos z občinstvom je dobil še bolj dragoceno kvaliteto.« Čeprav je bilo delovanje gledališč omejeno, pa je Nataša delovala neprekinjeno in se dokazovala, kar pričajo tudi nagrade, ki jih je prejela v tem obdobju: »Jaz se razveselim prav vsake nagrade, pa naj gre za nagrado po izboru strokovne žirije ali za spontano nagrado, ki jo prejmeš v obliki aplavza, čestitke ali objema. Lepo je, če je delo opaženo in včasih tudi nagrajeno, ker priznanja so spodbuda in mislim, da leta pri tem niso važna. Ko si mlad, te nagrada dvigne, ti da krila, napne samozavest, ki je v našem poklicu zelo pomembna. V zrelih letih pa okrona vse neprespane noči, drgetanje telesa pred premiero, vsa odpovedovanja, dvome in strahove. Včasih pa tudi zapre usta hinavcem in žolčnežem. Lani sem za vlogo v monodrami Brezmadežna homage a Tomaž Pandur prejela nagrado Adelaide Ristori Award za najboljšo žensko vlogo na festivalu Mittelfest 2020, ki jo podeljuje Klub Soroptimisti Cividale del Friuli. Prav tako je bila Brezmadežna povabljena na festival Solo Moskva, kar me je nepopisno razveselilo, ker je to eden izmed najmočnejših monodramskih festivalov na svetu in na katerem so že nastopili umetniki, ki jih zelo cenim in občudujem, od Pipa del Bona, Agelice Lidel, Romea Castellucia, Boba Willsona pa do Angelike Lidel, Sophie Hill in letos Viviane de MYck. In postati del tako izbrane družbe je več, kot sem kadarkoli sanjarila. Pred iztekom leta 2021 sem jo igrala na domačem odru in pred domačim občinstvom. Predstavo igram že pet let, zato jo domače občinstvo zelo dobro pozna in spremlja, kako odraščam oziroma se vraščam v predstavo. Zelo hvaležna sem za to priložnost in izkušnjo.«

Z delom se dokazuje 

Svoje zasebnosti ne izpostavlja rada, a privlači pozornost že zaradi dejstva, da je njen soprog Danilo Rošker, direktor Drame SNG Maribor. Na ta račun je bila v preteklosti že deležna očitkov, da ima privilegije, a se s tem ne ukvarja več: »Sprva so me tovrstna žaljiva ravnanja zelo prizadela, sploh, ko so me kar dvakrat anonimno prijavili protikorupcijski komisiji. Po tem sem za zmeraj nehala pojasnjevati sebe in svoja razmišljanja o gledališču, ampak samo delam. Ker rada delam, rada igram, moj poklic je ključni del moje identitete, je jedro moje osebnosti. Delam veliko oziroma dovolj, ker se dela ne branim. Z delom in samo z delom sem vsem anonimnežem dala vedeti, da niso vedeli, s kom imajo opravka. Ko je hudo, se zmeraj spomnim besed, ki mi jih je govorila mami: ‘Nataša glavo gor, jaz pa še dodam in krono na glavo.’« Nataša je na rodno Prekmurje še vedno zelo navezana: »Redno se vračam na grob staršev, moj najboljši prijatelj je Prekmurec. V Prekmurju ima vse spomin, ulice, hiše, polja, vetrovi, vrtovi, gostilne, klopi v parku, murski rokavi in ljudje. Tam so vse moje prve stvari, prva doživetja, ljubezni, razočaranja, sanje in žalost. Vse, kar sem postala, se je začelo tam in vendar sem za to, da bi postala to, kar sem, morala oditi, da bi se lahko vračala. Ko sedim v avtu in gledam, kako se na vrtu, kjer sem odraščala, igra neka tuja punčka, mi je hudo, ampak tudi lepo, ker moj dom živi novo življenje in če kaj, smo pri nas doma ljubili in slavili življenje.« Bogata igralska pot se zdi milijone let oddaljena od njenih otroških let, ko je še občudovala dive svetovnega filma: »Te sanjarije sem že prerasla. Rada sem v družbi vznemirljivih ljudi, ljudi, ki me navdihujejo s svojim delom, mišljenjem, načinom življenja. V profesionalnem življenju rada sodelujem z radovednimi in drznimi ustvarjalci, ki mi s svojimi vizijami spodnašajo tla pod nogami, mi ne dovolijo smrčati v coni udobja ali postavljajo pod vprašaj utečenosti in konvencijo gledaliških procesov.« Med drugim so jo že opisovali, da je po videzu krhka, a v resnici močna in nepopustljiva. Sama se zasebno opiše takole: »V intimnem življenju sem bolj zadržana, predvsem pa sem rada v varnem in ljubečem okolju. Nežna duša s trdo kožo.«

Na preteklo leto nima slabih spominov: »Kljub vsemu mi je bilo leto 2021 naklonjeno, načrtov za prihodnost pa imam še zmeraj veliko. Za leto 2022 imam tri želje. Da virus neha mutirati, da ljudje s svojimi ravnanji k temu pripomoremo in da z mojim ljubim možem ostaneva zdrava. Aja, pa da se poleti s prijatelji iz vseh vetrov Evrope v Grčiji srečamo vsi živi in zdravi!«