Kako se je spremenilo vajino življenje, odkar je z vama Julija Aiko?

Taiji: Po eni strani je precejšnja sprememba, po drugi pa nama je naš novi stil življenja zelo všeč, sva se kar dolgo pripravljala na njen prihod. Prebirala sva knjige in se izobraževala, je pa res, da je pri vsakem otročku malo drugače, ko se teorija sreča s prakso. Ustvariš si sliko, kar se zgodi, pa je lahko zelo drugače. Glede na pripovedi drugih staršev imamo precej pridno hčerkico, več je mirnih kot pa nemirnih noči z jokom.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Ana: Najin način življenja zdaj niti ni toliko drugačen, kot je bil pred rojstvom hčerke, če izvzameva službena in zasebna potovanja. Morda je parom, ki so navajeni nočnih zabav, kosil v restavracijah, ob prihodu dojenčka težje, saj so prvi meseci gnezdenje in crkljanje doma ter tkanje vezi na čisto drugi ravni. Od nekdaj z užitkom kuhava doma, uživava v družbi drug drugega in preživljava prosti čas v naravi, tako da s prihodom Julije Aiko pri naju ni tako drastično drugače.

Ko dobiš otroka, se prioritete v življenju spremenijo. Glede na to, da sta bila oba prej precej dejavna, katere stvari morajo zdaj malo počakati? Jih pogrešata?

Ana: Dolgo sva si želela otroka, in ko si nekaj toliko časa želiš, potem nobena stvar ni pomembnejša. Že med nosečnostjo sem gledala, da se manj ženem za stvarmi. Svojo deloholičnost sem dajala na stran in bolj poslušala svoje telo, še bolj sem čutila povezanost z naravo. Hvaležna sem bila za vsak trenutek, ko sem bila s Taijiem povezana z rastočim trebuščkom, in neskončno sem uživala vsak trenutek v naravi. Sedaj smo doma, mogoče nama manjka kakšen izlet na sneg, ampak veva, da se bo tudi to kmalu vrnilo, ko bomo lahko šli vsi trije skupaj. Druženj ne pogrešam, z veseljem se posvečam hčerki, poleg tega se naš urnik še vzpostavlja. Imamo srečo, da imamo lep dom, kjer nam je lepo, se crkljamo in nam res nič ne manjka. Ko bomo pripravljeni na potovanja, bomo seveda šli, a prve destinacije bodo po Sloveniji, saj imamo čudovito domovino, ki jo morajo otroci spoznati.

Nekateri starši so, sploh prve dni, ko pridejo s štručko iz porodnišnice, kar malo izgubljeni. Kako sta se znašla vidva?

Taiji: Zaradi situacije, v kateri smo se znašli v zadnjih dveh letih, povsod veljajo pravila, in ker smo še sredi zime, ki prinaša poleg pandemije covida še kupe drugih viroz, smo v svojem mehurčku in za zdaj ne sprejemamo obiskov. Smo si rekli, da bomo nekaj časa kar sami. Z najožjo družino smo se srečali zunaj, da smo se izognili prenosom okužb. Sva bila pripravljena na to, da bomo sami nekaj mesecev. Tudi zato, ker se je moral na novo družinsko članico pripraviti naš kužek Čin, ki je še mlad, radoveden in poln energije. Vedela sva, da ob prihodu novorojenčka kužki lahko doživijo stres ali ljubosumje, zato sva se odločila, da gre na tečaj privajanja na novorojenčka k Tjaši in Žigu Kovaču, ki imata šolo Naraven pes. Tik preden se je Julija Aiko rodila, smo Čina odpeljali k njima, nato pa smo jima dostavili še tetra pleničko z vonjem Julije Aiko; postala je pripomoček za privajanje na nov vonj in zvoke. Tjaša je res naredila čudeže, Čin je popolnoma miren in se ne vznemiri ob joku dojenčice, ne pusti se motiti in ne rine pretirano vanjo. Lepo je.

Celoten intervju je bil objavljen v reviji Jana.