"Kako pa naj gledam na smrt, če sem že štirikrat umrl? Po smrti je vsega konec in to je nekaj najbolj normalnega. Največji blef cerkve je govorjenje o posmrtnem življenju. Ne razumem, koga to tolaži, saj se vsi tako neverjetno oklepajo življenja. Štirikrat sem konkretno umrl in vsakokrat sem se, pri polni zavesti, zavedal, da je konec. Ne boli! Zadnji spomini so bili, da sem se vedno vprašal, če je to res konec. Ne ugasneš hitro, ampak je vse videti kot nekakšna počasna zatemnitev slike in glasu. Preden sem popolnoma odšel, sem si še rekel: »Jebemti, a že?«, saj sem bil besen, da se dogaja tako hitro. Prvič je bilo pred sedmimi leti, potem pa se je ponavljalo skoraj vsako leto. Zadnji napad je bil najhujši, saj so mi odpovedala pljuča. Visel sem na oknu v pritličju, vendar nisem mogel nič, niti vdihniti niti izdihniti. Hudo je bilo, zelo hudo je bilo, ker je trajalo zelo dolgo," je za revijo Obrazi povedal legendarni slovenski igralec Radko Polič Rac.