Že res, da komedijantki, igralki in žirantki šova Znan obraz ima svoj glas Ana Marii Mitič nemara nikoli ne zmanjka besed, a ne boste verjeli, da je bila nekoč povsem drugačna. Čeprav bi ji tudi mi težko pripisali sramežljivost in zadržanost, nas je presenetila z razkritjem, da je bila kot najstnica zlasti v vlogi opazovalke.

»Kot mlada deklica nisem bila zelo gostobesedna, raje sem opazovala svet okrog sebe in vskočila, ko je bilo to potrebno – predvsem seveda za dvig energije n vnašanje pozitive v vsakdanje in manj vsakdanje dogodke. Bila sem mlada raziskovalka, svoje izsledke sem potem predstavljala na srečanjih in tam vzljubila situacije, ko lahko ljudem poveš nekaj novega na privlačen, zanimiv način,« je pojasnila Ana Maria, ki nam je med klepetom zaupala, kakšno je bilo njeno odraščanje, kaj je spoznala na svoji poti, pa tudi to, kako bi se kot najstnica znašla v današnjem svetu.

Vam je bilo kdaj v življenju še posebej nerodno?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Martin Golob: Pridejo trenutki, ko mi je težko

Kako se duhovnik Martin Golob sooča s trenutki, ko je tudi njemu težko.

Prepričana sem, da se da iz še tako velike zagate s primernim humorjem vsaka situacija razplesti pozitivno in lahkotno. Zato se tudi ne sekiram, če mi kdaj kaj pade na tla, ali sem od igre s sinom po kakšnem komolcu umazana od peskovnika: to je vse življenje!

Ste kot deklica radi tudi kakšno ušpičili?

Bila sem pridna, rada sem bila v družbi odraslih, saj sem tako vedno kaj novega izvedela. Gumitvist mi je bil sicer zabaven, ampak hitro tudi dolgočasen. Spomnim se, da smo kot otroci radi prirejali piknike, nedaleč stran od doma, saj sem imela to srečo, da smo imeli okrog našega blokovskega naselja veliko družbe in čudovite narave.

Nam zaupate spomin na dogodek, ki vas še danes spravi v smeh, čeprav ste takrat staršem pridelali kakšen siv las?

Moja želja imeti psa je bila res neverjetna. Starša sta naposled le popustila, se pa danes smejemo, da bi lahko že prej, saj smo na ta račun imeli vse drugo: miške, hrčke, paličnjake, akvarijske ribice vseh zahtevnosti in velikosti, celo polže (ja, sem bila kar eksotična v zamislih, kaj vse je lahko ljubljenček).

Kaj iz obdobja devetdesetih let se vam zdi neprecenljivo in bi si želeli, da bi to okusila tudi današnja mladina?

Džekiji – to je tista jeans jakna s podloženimi rameni, pa frizura na strešico, šumeče trenirke in bele nogavice, tista moda je bila res zabavna! (smeh). In evforija spremljanja boy-bandov, spomnim se, kako smo bile vse nore na Backstreet Boys!

Na svoji poti ste naredili veliko kljukic in si pridelali pisano paleto nazivov. Ste uresničili vse, kar ste si želeli postati? Kakšne načrte ste imeli sami s seboj?

Že v gimnaziji smo bili z ekipo državni prvaki v improvizaciji. Želela sem biti zdravnica, tako da sem najprej svoj poklic videla v medicini. Ker sem oboževala klavir, sem končala Konzervatorij za glasbo in balet (smer pianist in teoretik). Jaz se vsega lotim resno, zato sem se kot podjetnica šla učit na Fakulteto za Management in pravo. Življenje me je poklicalo v smer, kjer lahko vse to združim: dogodke, televizijo, gledališče. Moj uradni naziv zaključene izobrazbe je tako diplomirana poslovna pravnica, moj najljubši naziv pa zagotovo mama.

Če bi imeli čarobno palico, s katero bi si lahko uresničili tri želje, kaj bi si zaželeli?

1. Vikend izlet na francosko riviero.
2. Vedno lahkotno dušo zase, sproščenost vsem okoli sebe.
3. Dober rdeč lak za nohte, kupujem ga že en mesec.

Celoten intervju si lahko preberete v aktualni števiji revije TopSmrklja. Slednjo lahko prelistate tudi s klikom TUKAJ.