Kot so med drugim zapisali v utemeljitvi, »je Jurij Souček vse življenje delal v Ljubljani in za Ljubljano.« Za svoje delo v gledališču, na radiu, televiziji in drugih področjih je prejel številne nagrade, med drugim Borštnikov prstan leta 1994 in Ježkovo nagrado za življenjsko delo leta 2018.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Oddaja Riba, raca, rak se zaključuje

Žalostna novica za vse oboževalce oddaje Riba, raca, rak. Jutrišnja oddaja bo tudi zadnja. Ali se oddaja umika s sporeda?

Dramski igralec in občasno režiser, ki je pred dnevi dopolnil 93 let, je v svoji bogati karieri deloval na številnih poljih gledališkega izražanja. V SNG Drama Ljubljana, katere stalni član je bil od sezone 1953/54 do upokojitve leta 1993, je nanizal več kot 150 vlog in režiral več kot deset najbolj vznemirljivih del. Igral je v gledališču Ad hoc Drage Ahačič in v gledaliških skupinah, ki jih je ustanovil sam. S skupino »312-860« so uprizorili Gantarjev prevod Aishilovega Uklenjenega Prometeja, v gledališču Stranski vhod pa je nastala znamenita predstava Darijana Božiča Jago, ki jo je Jurij Souček tudi režiral. Velja za pionirja in nosilni steber slovenskega sodobnega gledališča, ki na slovenski oder ni prinašal samo svojih izjemnih igralskih stvaritev, temveč je vanj vlagal tudi neizmerno organizacijsko energijo. V SNG Drami je ustanovil Levi oder in Malo dramo, kjer je uprizoril dela avtorjev, kot so Fernando Arrabal, Eugene Ionesco, Ronald Dubillard in Bernard da Costa. Del svojega gledališkega dela je posvetil otrokom, z igralcem in režiserjem Robertom Waltlom sta na Ljubljanskem gradu ustvarila številne nepozabne otroške predstave.

V sodelovanju z RTV Slovenija je ustvaril neizmerno velik in dragocen opus v risanih filmih in radijskih igrah. S svojim značilnim in prepoznavnim glasom je sinhroniziral več kot 1200 junakov risank in nastopil v 600 radijskih igrah, posnel je številne songe za odrasle in otroke. Generacije ga poznajo po likih malega in velikega pujsa, ki na koncu risanke zmeraj odpujsata domov. Ampak Jurij Souček pravi, da ne bi rad ostal v spominu le kot Pipi ali pa Melkijad, »saj sem se v gledališče zapisal predvsem kot začetnik gledališke avantgarde«. Legendarni in šarmantni igralec je še vedno aktiven in predan delu, koronski časi pa so ga nekoliko ustavili in usmerili k pisanju spominov, za katere obljublja, da bo v njih razgrnil številne anekdote iz zasebnega in odrskega življenja. »Knjigo pišem, ker sem ob prebiranju biografij začutil, da kolegi pišejo več žalostnih zgodb iz teatra, … jaz bi pa želel tudi kaj zabavnega povedati.«