Lucija Vrankar, poznana po umetniškem imenu Lucy time, je vzgojiteljica predšolskih otrok, ki zadnje dve leti in pol opravlja delo stevardese za letalsko družbo Emirates. Z dvema sodelavkama živi v stanovanju v Dubaju, kamor se vrača po letih, ki za mnoge predstavljajo vznemirljivo, sanjsko življenje.

Lucija, sledilcem, ki te spremljajo na družbenih omrežjih, se zdi tvoje življenje naravnost osupljivo. Kako pa na vse skupaj gledaš sama? Je to tisto, kar želiš delati vse svoje življenje?

Moje življenje se mi zdi zelo zanimivo in dinamično, je pa res, da mi ni blizu misel, da bi to službo opravljala vse svoje življenje. Menim namreč, da moraš v življenju opravljati več služb, oziroma jih prilagajati k svojemu življenjskemu stilu in svoji življenjski poti. To pomeni, da se bom po nekaj letih vrnila nazaj v Slovenijo in se posvetila opravljanju neke druge službe, oziroma kreiranju nove življenjske poti.

Že za prijavo na delo v tujini je potreben pogum, da pa kot mlado dekle sprejmeš izziv in se s kovčki odpraviš prek meja, pa je zagotovo potrebno še veliko več?

Jaz mislim, da je bila selitev v tujino eden izmed največjih korakov v mojem življenju, vsaj do sedaj. Vedno bom ponosna nase, poleg poguma je bilo namreč potrebne tudi zelo veliko samozavesti in zaupanja vase, da mi lahko uspe ne samo v Sloveniji, temveč tudi v tujini.

Si bila že kot deklica tako pogumna in željna dogodivščin?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Kot deklica sem bila res zelo željna dogodivščin, imata pa zato zasluge tudi moja starša, ker smo veliko potovali. Sicer ne z letalom, ampak z avtom, potovali pa smo po nekdanji Jugoslaviji in po sosednjih državah. Tako sta me nekako tudi onadva navadila odkrivanja lepot sveta izven Slovenije in vračanja nazaj domov.

Kako so se na vest, da jo boš mahnila v svet, odzvali domači?

Moji starši so bili res presenečeni, ker se do zadnjega trenutka niso zavedali, da čisto zares odhajam in da grem od doma. Vse je bilo toliko težje, ker sem njun prvi otrok. Vsi ostali domači, od sestričen, bratrancev, babice in dedka, pa so me seveda podpirali. Je pa res, da je bilo vsem težko, ker smo zelo povezani, hkrati pa je bilo prisotno zavedanje, da ne odhajam samo v sosednjo državo, temveč na drugo stran sveta.

Kdo te je pri cilju, da postaneš stevardesa, najbolj podprl?

Na začetku so me najbolj podprle moje prijateljice, dve izmed njih sta me tudi peljali na intervju za to službo. Mislim torej, da so mi najbolj stali ob strani prijatelji, potem ko pa so se starši sprijaznili, da čisto zares odhajam in da je to zdaj moje poslanstvo, pa so bili tudi oni izjemno ponosni name, me podpirali in mi pomagali pri selitvi in urejanju dokumentacije. Tako da lahko rečem, da so me podpirali vsi, ki so mi blizu v mojem življenju.

Koga pa je bilo najbolj strah?

Mislim, da je bilo najbolj strah mojo mami, to pa zaradi tega, ker sem odhajala v svet, ki mi ni bil poznan. To namreč ni bila Evropa, ampak arabski svet, o katerem nismo vedeli veliko. Sedaj, ko me je že nekajkrat obiskala, pa vidi, da so tu minimalne razlike in da se da tudi tukaj zelo lepo živeti.

Kaj se ti je pri spoznavanju novega življenje zdelo najtežje?

Najtežje se mi je zdelo vključevanje v okolico, torej v samo mesto, v katerem živim ter ustvarjanje nove rutine. V Sloveniji sem namreč imela popolnoma drugačno rutino, kot jo imam tukaj v Dubaju. Čakalo me je tudi spoznavanje novih ljudi in sklepanje novih prijateljstev … Zaupati tujcem ni tako preprosto, a ker si v tuji deželi popolnoma sam, ti prijatelji, ki jih spoznaš, nekako predstavljajo najožji krog zaupanja.

Kako običajno preživljaš dneve, ko si prosta? Kaj v Dubaju najraje počneš?

Ko sem prosta v Dubaju najrajši izkoristim sonce, to pomeni, da se pogosto odpravim na bazen ali pa na plažo. Poleg tega se veliko družim z mojimi prijateljicami, seveda če se ujamemo z urniki in niso na drugi strani sveta, tudi one so namreč stevardese. Čas rada namenjam tudi igri odbojke, sicer pa se zelo rada posvečam ustvarjanju na mojem YouTube kanalu in TikTok profilu.

Nam zaupaš pripetljaj ali dogodivščino na letalu, ki je ne boš nikoli pozabila?

Pred nekaj meseci sem bila na letu za Pakistan, ki je bil resnično zelo zahteven. Bilo je veliko ljudi, letalo je bilo polno, med potniki pa je bila tudi družinica z najstniško deklico, s katero sva se zelo ujeli. Spomnim se, da sem ji prinesla dodatno hrano, bombončke in piškote, potem pa sem jo še na hitro peljala na ogled letala, da si je lahko predstavljala, kje kuhamo, kje sedita pilota in podobno. Na koncu mi je v dar namenila majhne vrečko s slaščicami iz Pakistana, me objela in vprašala, če se lahko fotografira z menoj. Povedala mi je, da sem sedaj njena vzornica in da bo tudi ona postala stevardesa. To se mi zdi tako prijeten pripetljaj, ki je nastal iz preproste pripravljenosti, da z njo delim košček našega sveta in ji naklonim malce več pozornosti. Simpatičen dogodek mi bo za vedno ostal v spominu.

Kakšnih potnikov se stevardese najbolj razveselite?

Stevardese se najbolj razveselimo potnikov, ki nam prinesejo kakšno sladkarijo (smeh). Ne, to se šalim, je pa res, da se najbolj razveselim potnikov, ki sami pospravijo prtljago v temu namenjen prostor in ki se ne jezijo, če zmanjka določene hrane ali pijače. Ljubi so nam potniki, ki so prepusto veseli naših pogovorov.

Se je od tedaj, ko si se podala v neznano, veliko spremenilo? Kaj pa ti? Kakšne spremembe na sebi opažaš? Kaj vse so ti nove izkušnje dale in kako so te spremenile?

Od leta 2019, ko sem se podala v neznano, se je resnično veliko spremenilo. Že obdobje korone mi je dalo vedeti, da se lahko življenje v hipu ustavi, da so pomembni ljudje v Sloveniji in da je težko biti oddaljen od domačih. Poleg tega sem opazila tudi to, da sem v minulem času postala veliko bolj močna, samozavestna in potrpežljiva – zlasti pri komunikaciji. Slednje pripisujem predvsem novim izkušnjam ter delu z različnimi ljudmi in kulturami.

Se pričakovanja zelo razlikujejo od dejanskega poklica stevardese?

Seveda se pričakovanja zelo razlikujejo od dejanskega poklica. Veliko ljudi misli, da nič ne delam in samo potujem, raziskujem nove kraje. Ampak potrebno je vedeti, da na letalu postrežem od 400 do 600 potnikov, kar se mi zdi res velika številka. Poleg tega pa na teh potovanjih ni vedno dovolj časa, da bi se lahko odpravil na oglede, čas za počitek je namreč na prvem mestu.

Katere najpomembnejše pogoje je potrebno pravzaprav izpolnjevati, da se lahko poteguješ za delovno mesto stevardese?

Za delovno mesto stevardese pri moji letalski družbi so najbolj osnovni pogoji to, da si velik minimalno 160 centimetrov, da z iztegnjenimi rokami lahko dosežeš 212 centimetrov, da na telesu nimaš vidnih tetovaž, da imaš dobro znanje angleškega jezika in pa seveda, da so tvoje komunikacijske sposobnosti na vrhuncu.